Emil Herak

VULGARUM DUX ALZECO*

Povzetek
Tekst predstavlja podrobnosti pomembne za raziskovanje etnicne zgodovine srednje injugovzhodne Evrope v zgodnjem srednjem veku. Razdeljenje na tri teme. V prvi avtor govori o Avarih in Bolgarih, oziroma daje kratek pregled srednjeveskih virov o treh eksodusih tursko-bolgarskih skupin iz Avarske. Druga tema se nanasa na razpad Velike Bolgarije po smrti njenega vladarja Kubrata ter na usodo in selitve njegovih petih sinov. Kot zadnjo temo avtor obravnava medsebojne odnose Avarov, Bolgarov in Hrvatov. V tern delu teksta so predstavljeni neki splosni podatki o zacetku hrvaske etnogeneze, ponujeni pa so tudi komentarji o razlicnih teorijah o poreklu Hrvatov. Ob tern avtor ne predstavlja samo resnicne zgodovinske moznosti v okviru hrvaske etnogeneze, ampak tudi ideoloske implikacije, katere so konkurentne teorije o poreklu Hrvatov imele in jih se imajo v artikulaciji hrvaske samozavesti.

* * * V priujoem prispevku predstavljamo nekatere detajle, ki jim pripisujemo pomembno vlogo v tudijah srednjeveke etnine zgodovine, vezane na podroje Centralne in Jugovzhodne Evrope. I. AVARI IN BOLGARI V 6. st. nae ere se je del bolgarskih plemen v severno pontskih stepah pridruil Avarom in se v drugi polovici 6. st. skupaj z njimi naselil v Panoniji. Kot kae, je bila premo Avarov razirjena tudi ez precejen del severno pontskega podroja. Po mnenju nekaterih avtorjev so Bolgari znotraj avarskega kaganata uivali nekaken avtonomni poloaj. Nasprotja med Avari in Bolgari pa so se priela pojavljati zlasti po Avarskem porazu pri Carigradu leta 626. V boju, ki je sledil, so Avari konno ponovno vzpostavili prevlado, ki je povzroila tri bolgarske eksoduse s podroja Avarije. Prva dva sta bila usmerjena v Italijo, tretji pa v Makedonijo. a) Prvi eksodus Bolgarov iz Avarije se je konal tragino. Glede na Fredegarjevo Kroniko je v Avariji leta 630 (ali 631 632) izbruhnila vstaja, ko je (vsaj tako se zdi) bil prestol nezaseden in so Bolgari in Avari podpirali nasprotna kandidata za nasledstvo. Bolgari so utrpeli poraz, po katerem jih je okoli 9000 iskalo zatoie pri frankovskem kralju Dagobertu (628 639). Po kraljevi intervenciji so jih sprejeli Bavarci, vendar so kasneje bolgarske begunce napadli in jih skoraj vse pobili. Vodja preostalih sedemstotih Bolgarov Alzek (ali Altsek) je konno nael zatoie pri Karantanskem knezu Valuku in marca Vinedorum.1 b) Tri desetletja kasneje (ok. 663) je Alzek, ali mogoe nek drugi Bolgarski vodja z enakim imenom, skupaj s svojo vojsko iz neznanega vzroka - priel k Langobardskemu kralju

Herak, Emil: "Vulgarum dux Alzeco", asopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 72=37 (2001)1-2, str. 269-278, 27 cit.
* 1

consilium Francorum Dagobertus Baioariis iobet, ut Bulgarus illus cum uxoris et liberis unusquisque in domum suam una nocte Baiuariae interficerint. Quod protinus a Baivories est impletum nec quisquam ex illis remansit Bulgaris, nisi tantum Alciocus cum septinientis viris et uxoris cum liveris, qui in marca Vinedorum salvatus est. Post haec Wallucum ducem Windedorum annis plurimis vixit cum suis (Chron icarum quae dicti Fredegari,. IV. 72. Valuk ili Valuh moda je slavenski naslov i ne osobno ime. U alternativnim izvorima, to se ime pojavljuje kao Walduco, to se povezivala sa slavenskim * vladyka, u smislu vladar. Jo je vanije, moda, injenica da je u prihvaanju Bugara, karantanski knez potvrivala svoju sam ostalnost i od Franaka (i Bavaraca) i od panonijskih Avara. S druge strane, Karantanija, ili tonije Valukova marca Vinedorum vjerojatno je bila u sklopu Samove dravne tvorevine, to nam prua objanjenje zato je Alzek uspio pronai utoite tamo i od Avara (pred kojima je najprije utekao) i od Franaka I Bavaraca (koji su poklali veinu bugarskih izbjeglica) (v. Milko Kos, Srednjeveka zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica, 1985, str 148).

Grimwaldu ( 671).2 Kralju je ponudil, da bo opravljal vojako slubo in ivel v Langobardski deeli. To je pravzaprav tipina zahteva po zemlji v zameno za vojako sluenje. Grimwald je poslal Alzeka in njegove Bolgare k svojemu sinu Romwaldu v Beneventum. Ta je Bolgarom za bivanje dodelil nekatere prostorne kraje, ki so bili dotlej pusti, to so ozemlja okoli mest Sepinum, Bovianum (>Boiano) in Isernia v dananji italijanski regiji Molise. Alzek je pravzaprav postal lokalni langobardski gastald. Poroilo o tem dogajanju, katerega avtor je Pavel Djakon, zakljuuje z ugotovitvijo, da Bolgari e vedno ivijo na tem podroju in da, eprav govorijo latinsko, niso opustili rabe lastnega jezika. To bi pomenilo, da so ohranili lasten jezik okoli dvesto let po prihodu v Italijo (to je do asa, ko je Pavel pisal poroilo). Paulov, dejansko latinski tekst, se glasi takole: Per haec tempora Vulgarum dux Alzeco nomine, incertum quam ob causam, a sua gente digressus, Italiam pacifice introiens, cum omni sui ducatus exercitu ad regem Grimuald venit, ei se serviturum atque in eius patria habitaturum promittens. Quem ille ad Romualdum filium Beneventum dirigens, ut ei cum suo popolo loca ad habitandum concedere deberet, praecepit. Quos Romualdus dux gratanter excipiens, eisdem spatiosa ad habitandum loca, quae usque ad illud tempus deserta erant, contribuit, scilicet Sepinum, Bovianum et Iserniam et alias cum suis territoriis civitates, ipsumque Alzeconem, mutato dignitatis nomine, de duce gastaldium vocitari praecepit. Qui usque hodie in his ut diximus locis habitantes, quamquam et Latine loquantur, linguae tamen propriae usum minime amiserunt.3 c) Tretji bolgarski eksodus iz Avarije, omenjen v udeih Sv. Demetriusa, se pogosto nanaa na meani primer.4 Oitno se je iz bizantinskih ujetnikov, ki so jih Avari naselili blizu Sirmija, razvilo novo ljudstvo ( ). Avarski kan jim je okoli leta 680 dodelil vodjo bolgarskega Kuverta ().5 Vendar, pod Kuverjem je prilo do upora, v katerem je porazil Avare in popeljal svoje ljudstvo na novo poselitveno ozemlje v Makedoniji, na Keramesijsko polje ( ) do Soluna na severozahodu (morda je to obmoje dananjega Prilepa). S prihodom na novo ozemlje je mnogo ljudi pobegnilo v Solun, Carigrad in mesta Trakije (v njihove domae kraje, ... ).6 Namera Kuverja je bila seveda prepreiti takne pobege. Tako se je poskual dogovoriti z bizantinskim cesarjem in istoasno dosei nadzor nad Solunom vendar brez uspeha. Reeno je bilo, da je vodja Kuver v resnici eden od sinov Kubrata, vladarja Velike Bolgarije na severno pontskem podroju. II. RAZPAD VELIKE BOLGARIJE Kot je bilo e reeno, kae da so v 6. st. Bolgari na severno pontskem podroju oziroma vsaj plemena zahodno od Dona, prela pod politino kontrolo Avarov. Vendar so se v prvi polovici 7. st. (datirano ok. 650) pontski Bolgari pod vodstvom Kubrata, ki je bil najbolj verjetno lan rodbine Dulo (skupine, ki zagotovo izvira iz bolj oddaljenega zahoda v turkem kaganatu) osvobodili naj-

Milko Kos (1892-1972) bio je uvjeren da su dva kneza istoga imena bili jedna te ista osoba (v. Kos , op. cit., str. 145150).
2

Pauli Historia Langobardorum, V: 29 [Paolo Diacono. Storia dei Longobardi, Milano: TEA, 1982] Ob avtorjevem obisku pokrajine Molise leta 1986, pri katerem je bil namen videti nekaj e ostalih hrvakih in albanskih vasi v pokrajini, je avtor tega teksta obiskal rekonstruirane ruevine Sepina. Vodi po pokrajini omenja Bolgarsko poselitev v asu vladanja Grimwalda (to je v italijanini: Grimoaldo). Prav tako pa ka knih trideset let kasneje, ko je zlasti narasel interes za neitalijanske skupnosti v juni Italiji, lanek v Hrv ako-Molisanskem asopisu posebej zabelei, da naj bi bila Molisanska vas Cantalupo center bol garske naselitve. Njeno ime naj bi predvidoma izhajalo iz khan-teleped, kar je pojasnjeno kot baza kana (glej: Romagnolo Nel Molise vivono ancora: albanesi, bulgari e croati, Na jezik/La nostra lingua. 5/6, Roma, str. 9). Za krai osvrt na molike Bugare (s naznakom literature) vidi i internetski prilog koji je na talijanskom i bugarskom jeziku priredio Vincenzo D'Amico (http://ziezi.tripod.com/amico/amico.htm)
3 4 5 6

Miraculi s. Demetrii II, 284-306. ibid., 286. Miraculi s. Demetrii, II, 288 2

prej izpod Avarov in zatem izpod samega Turkega kaganata. Konflikti s turkimi Hazarji (med katerimi je prevzela oblast prvotno dominantna rodbina Aina) so kmalu po smrti Kubrata vodili k destrukciji Velike Bolgarije. Kubratovih pet sinov je zatem izbralo vsak drugano reitev: a) Okoli leta 660 je Bajan () ali Batbajan ()7, Kubratov najstareji sin, ki je verjetno vladal med Onoguri, (, iz turkega on deset + gur puica, to je deset puic - deset plemen) v vzhodnem delu Velike Bolgarije priznal prevlado Hazarjem. Viri nadalje skopo poroajo, da je ostal v oetovi deeli.8 Dodati pa gre e, da je zelo verjetno, da so v tem asu tudi madarska plemena sklepala tesne vezi z Onoguri, zato so tudi Madari padli pod oblast Hazarjev (kasneje ime *ongur>slovan. gr, lat. Ungar/Hungar izvira iz Onogur, medtem ko je povezava s Hazarji eden temeljnih vzrokov, da so bizantinski pisci identificirali Madare kot Turke, , - to pomeni, da so v bizantinskih tekstih vasih Turki in Hazarji izenaeni oziroma jih imajo pisci za enake). b) Kubratov drugi sin Kotrag () je svoje ljudi popeljal preko Dona.9 Ta skupina naj bi kasneje migrirala na rne otoke na podroju srednje Volge, kjer je v 10. st. nastala drava Volanskih Bolgarov. c) Kae, da se je tretji sin, Asparuh () upiral Hazarjem na ozemljih med Dnjeprom in Dnjestrom, preden je vodil svoje ljudi nije ob Donavi, kjer bizantinski viri to posebno Bolgarsko skupino prvi omenjajo leta 68110. Po nekaterih virih so bili Asparuhovi Bolgari veinoma sestavljeni iz plemen Kutrigurov, ki so bili e nekaj stoletij prej aktivni na Balkanu 11. Vsekakor je nadaljna zgodovina in dokonna jezikovna asimilacija Asparuhovega ljudstva v lokalno slovansko populacijo zapuina Donavskih Bolgarov. d) etrti sin je bil kot se zdi e omenjeni Kuver, ki je z nekaj ljudmi zbeal med Avare v Panonijo, torej preden se je dogodila vstaja in so sledile migracije v Makedonijo.12 Del panonskih Bolgarov naj bi se kasneje pridruil Asparuhovi skupini. e) Obstaja tudi omemba petega sina, ki je vodil svoje pleme v bizantinski eksarhat v Raveno v Italiji, to je v Pentapolis, kjer bi ti ljudje bili naseljeni in s strani lokalnih bizantinskih oblasti tudi spreobrnjeni v kranstvo.13 Ta Bolgarska skupina je razlina od tistih Bolgarov, ki sta jih Grimwald in njegov sin naselila v Beneventa (Molise). Dejstvo je, da so tako Longobardi kot Bizantinci, ki so bili veino asa v medsebojnih konfliktih, naseljevali razline imigrantske skupine vzdol vojake meje. Prav tako je potrebno omeniti, da so Bizantinci na podroja relativno blizu meje longobardskega Beneventuma pripeljali slovanske koloniste, ki so enako kot Bolgari na Longobardskem podroju, imeli pravico do svojih lokalnih voditeljev. Na tem me

Teofan je uporabljal obliko (Theophanis Chronographia, XX), medtem ko ga je patriarh Nikefor ki je uredil Teofanovo delo imenoval . (Nicephori archiepiscopi Constaninopolani opuscula historica, III). Slednje je verjetno pravilno, medtem ko je Batbajan najverjetneje le spojena oblika, ki pomeni knez Bajan ali kan Bayan. Precej zanimivo je tudi, da bi Kubrat svojega starejega sina imenoval po Avarskem kaganu Bajanu iz prejnjega stoletja.
7 8 9

Theophanis , XX; Nicephori . opus. hist., III: 5-7 Theophanis , XX; Nicephori . opus. hist, III: 7-8.

Deala, v katero je Asparuh vodil svoje ljudstvo, je v bizantinskih virih opredeljena za (Theophanis , XX; Nicephori . opus. hist III: 15). Najbolj zanesljivo gre za izpeljavo iz slovanskega izraza za kot, zato bi se nanaalo na deele v ali okrog delte Donave. Neka teri avtorji datirajo prihod Asparuhove skupine v as okrog leta 670 (v. /ur./. , II. : 1995, , 239).
10

etudi se etnonim tega ljudstva najprej pojavi kot v delu Prokopija iz Cezareje (6. st. / Bellum Gothicum, VIII), pa Teophan in Nikefor uporabljata obliko . Oitno je Kubratov drugi sin po imenovan po tej bolgarski skupini, medtem ko ima Asparuh v resnici iransko ime (izpeljano iz asp, konj).
11 12 13

Theophanis , XX; Nicephori . opus. hist, III: 9-10. Theophanis , XX; Nicephori . opus. hist, III: 11-12. 3

stu se zato postavlja se vpraanje, ali so slovanske besede iz tega obdobja preivele v lokalnih dialektih Gargana (kot je neko sugeriral Gerhard Rohlfs.14 Nenazadnje gre e pristaviti, da bi nekateri toponimi v Italiji lahko sugerirali bolgarsko prisotnost npr. Bolgare v Lombardiji, Bolgheri v Toskani in Monte di Bulgheria ki pa verjetno ni povezana z zgodnjimi bolgarskimi migracijami, ampak ali s poznimi srednjevekimi imigracijami z Balkana (ko je bila osnovana ali ponovno vzpostavljena slovanska in albanska navzonost) ali z zgodnjimi kranskimi heretiki (npr. v 12. 13. st. so bili slednji v Franciji poimenovani Bougres, iz esar izvira angleko poienovanje bugger /neistnik/). Obstaja tudi majhna verjetnost, da lahko nekateri takni toponimi v Italiji prihajajo iz albanske besede bulgr ali bujgr, ki oznauje tip rastline.15 III. AVARI, BOLGARI IN HRVATI e na eden zgodovinski vidik avarsko-bolgarskega konteksta gre spomniti. Slednji je povezan tudi z zgodnjo zgodovino Hrvatov. Temeljni kamen hrvake zgodovine je trditev, ki jo je izrekel Konstantin VII Porfirogenet v 10. st., namre da so Hrvati, izhajajo iz Belih Hrvatov () na severu, prispeli v Dalmacijo v obdobju vladanja cesarja Heraklija (610 641). Na cesarjev ukaz naj bi se ti oboroili in iz deele izgnali Avare ter se vanjo sami naselili.16 Seveda se je v obdobju vladanja Heraklija zgodilo tudi, da so bili Avari poraeni pri Carigradu da so e omenjeni avarsko-bolgarski koflikti izbruhnili v Panoniji in da je Kubrat ustanovil Veliko Bolgarijo v severno pontskem obmoju. e dolgo asa so tako prisotne sugestije, da morda gre za vzrono- posledine dejavnike, ki povezujejo te dogodke z migracijami Hrvatov in da morda celo obstaja etnogenetska povezava med Avari, Bolgari in Hrvati. Glavni poudarek v teorijah je na migracijski legendi, ki je nastala v korpusu del Porfirogeneta. In legenda pravi takole: pleme Belih Hrvatov (), ki ga je vodilo pet bratov Klukas (), Lobelos (), Kosences (), Muhlo (), Hrobatos () in dve sestri Tuga () in Buga (), je prispelo na podroje Dalmacije, kjer so naleteli na Avare, ki so obvladovali deelo. Po nekem obdobju vojskovanja so uspeli poraziti Avare in si jih podjarmiti, vendar pa je nekaj potomcev Avarov na Hrvakem vendarle pre ivelo in kot je v tekstu eksplicitno zapisano je mogoe opaziti, da so ti ljudje Avari (izraena je ideja, da so potomci Avarov ohranili neke vrste mongolski videz, ki je razlien od hrvake pop ulacije).17 Celo danes je ta legenda v glavnem sprejeta kot avtentina, to je predvsem kot avtentina legenda, ki reflektira kompleksnost zgodovine, ne kot dejanska zgodovina sama. Vsekakor je bila legenda zapisana precej zgodaj (to je v 10. st.), v asu ko je bilo srednjeveko Hrvako kraljestvo e relativno mogono in Hrvaka nedvomno deela, o kateri so Bizantinci eleli pridobiti razline strateke podrobnosti (poroanje o skorajda 100.000 peakih in 60.000 glavi konjenici v De administrando imperio je seveda pretiravanje, ki je v funkciji poudarjanja pomembnosti). Nekateri avtorji so predvidevali, da je bila legenda posredovana Bizantincem sprva s strani nekaterih lanov hrvakega plemstva, ki so jo poznali preko ustnega izroila. To je realna monost, saj asovno razdobje 300 let, eprav nekoliko skreno, ni predolgo za prenos nekaterih ustnih izr oil, zlasti v drubi, v kateri se zakoni in druge socialne tradicije e zmeraj prenaajo ustno, to je preko govorjene besede (kot je bil primer srednjeveke Hrvake). Zlasti to velja za plemstvo, ki praviloma ohranja spomine (tradicijo) svojega izvora veliko dalj asa kot preostala populacija.

Glej: Gerhard Rohlfs. Ignote colonie slave sulle coste del Gargano, in:, Studi e ricerche su lingua e dialetti d'Italia. Firenze: 1972, Sansoni.
14

Emil Herak. Sociohistorijski uvod u problematiku etnikih manjina na talijanskom Jugu, Migracijske teme, 1987, leto. 3, t. 2, str. 210.
15 16 17

Constantius Porphyrogenitus, De administrando imperio (DAI), XXXI.

DAI, XXX. 4

Naslednji indikativni pokazatelj zadeva ime enega od bratov Kosentzes v resnici ni ni drugega kot naslov kosez, pisan s staro slovanskim nazalnim //. Dejansko precej pristno, saj so kosezi resnino predstavljali sloj plemstva, ki je bil precej dobro zastopan v slovenskih deelah in v nekaterih delih severne Hrvake, zlasti pa e v regiji Stare Karantanije, ki je bila v 11. 12. st. poznana kot Pagus Chrouuat. Kosentzes in Hrobat (katerega ime je oiten eponim besede Hrvati) sta dva najpomembneja brata v legendi. e sta izkljueni iz legende dve omenjeni sestri kot se to pogosto dogaja! potem zgodba v osnovi govori o petih bratih iz tuje deele (lokacija Bele Hrvake je navkljub podrobnostim e vedno sporna), ki so prispeli v prvi polovici 7. in porazili Avare. Tako v preteklosti kot v sodobnosti so obstajali resni poskusi povezati to zgodbo s tisto o bolgarskem kanu Kubratu in njegovih petih sinovih! e ve, opaamo, da ime Kubrata pojavlja v grkih, latinskih, arabskih in sl ovanskih virih v razlinih variacijah: , , , (njegov sin?), Crobatus, Chudbadr, Chubraat, Quetrades, . Najbolj zanimiva je tretja oblika, ki se pojavlja v kroniki Kronografiji Teofana (760 818) eksplicitno v povezavi z legendo o bolgarskem kanu in njegovih sinovih18. e izenaimo to obliko s Hrobatos v hrvaki tradiciji, potem dobimo zakljuek anglekiga zgodovinarja John Bagnell Bury (1861 1927), ki je neko precej hitro zakljuil: Ta hrvaka legenda vsebuje veliko druinsko podobnost z bolgarsko legendo o Krobatu (ali Kubratu) in njegovih petih sinovih, zato mislim, da ni potrebno omahovanje ob tem, da sta Krobat in Hrobat isti predzgodovinski junak Hunskih plemen .... V naslednjem stavku poskua Bury izpeljati tudi hrvaki naziv ban iz Bajan, imena avarskega kana, ki je vodil svoje ljudstvo v Panonijo, ali celo iz Batbajan, to je imena najstarejega Kubratovega sina.19 Tak nain sklepanja hitro vodi k nastanku turkih teorij o hrvakem izvoru. Kot smo e ugotovili, sta obe omenjeni sestri izkljueni iz veine interpretacij. Na tem mestu pa gre osvetliti e nek drug vidik, ki je postal zaznaven na prehodu iz 19. v 20. stoletje in pomembno zaznamoval nadaljno raziskovanje tega vpraanja. V tem asu je namre A. I. Pogodin opozoril na pomen dveh kamnitih plo iz nekdanje grke kolonije Tanais pri ustju Dona, datir anih iz 2. 3. stoletja, na katerih se nahajata osebni imeni in , skupaj s komentarjem, da je slednji bil arkhontos v pokrajini Tanais za asa vladanja Julija Sauromata (175-211). e je bilo ime izpeljano iz etnonima, kar je zelo verjetno, in ker menimo, da turka prisotnost ob ustju Dona v 2. 3. st. ni prav verjetna, je najbolj moen zakljuek, da mora biti ime iransko, to je sarmatsko (ali alansko). Kakorkoli, obstajali so tudi poskusi v smeri iskanja kavkake etimologije, v tem okviru tudi ideja o izpeljavi imena brata Kosentzes ali Kosez iz Kasog, kar se pojavlja v ruski Prvonaelnoj kronici in v Slovu o vojni Igorevoj. Mnenje, da bi utegnil sam hrvaki etnonim biti indigen na Don-Azovskem obmoju, je bilo podprto z veliko koncentracijo etnonimov s pripono at, ki so prisotni na tem podroju. Ob upotevanju iranskih in drugih pekulacij o pomenu, pa je konno Trubachev podal mnenje, da bi utegnilo biti izpeljano iz *xar-va(n)t, kar v iranini pomeni nekaj takega kot enska, enovladajui (rus. ', ' v. , 1987:860). Takna interpretacija je temeljila na priznavanju visokega statusa ensk med (iranskimi) Sarmatinci in bi lahko bila oblika matrilinearnega rodovnika, e ne celo dejanski matriarhat. Celo grki miti o Amazonkah in njihova domnevna geografska lokacija ob rnem morju so v tem oziru prikladni. Potemtakem se zdi, da vloga sester v hrvaki etnogenetski legendi morda vendarle ni le sluajna variacija. Zanimivo pa je, da je Pavel Djakon v njegovi Zgodovini Langobardov (ki je bila e omenjena v povezavi z Bolgari v pokrajini Molise) zapisal, da so se morali Langobardi na poti v Panonijo pri prekanju reke bojevati s skupino Amazonk in to kmalu zatem, ko so se sooili s skupino Bolgarov!20 Ali je torej preambiciozno, e te napol mitske in napol zgodovinske vire vidimo kot

...ko je Krovat, vladar omenjene Bolgarije in Kutrigurov, sklenjeval svoje ivljenje, je za seboj pustil sv ojih pet sinov ... ( ) (Theophanis ., XX).
18 19 20

John Bagnell Bury. A History of the later Roman empire from Arcadius to Irene (395800). vol II, London: 1889, 279.

Hist. Lang. I: 16-17 5

usoden pokazatelj Hrvatov, proto-Hrvatov ali iranskih skupin, ki bi morda lahko bile v nekaknem blinjem sorodstvu z bolgarskimi plemeni? Najbr da, vsaj dokler nimamo ve informacij. Zato pa je s te 'intrigarske' perspektive mogoe razmiljati o zgodovinski umestitvi Hrvatov v Centralni Evropi ravno v obdobje pred prihodom Avarov sredi 6. st. Alternativna razlaga bi lahko bila argumentirana kot unienje Avarov s strani plemenske zveze Ante leta 602. Ta plemenska zdruba je bila slovanska, vendar podvrena monemu perzijskem vplivu (samo ime Ante izvira iz perzijskega izraza za mejaa, loveka ob meji). Izhajajo iz dejstva, da se - opirajo na Porfirogeneta - Hrvati pojavijo le nekaj desetletij po unienju skupine Ante, se zdi skladno s tem dejstvom, da so pred tem sami bili njen del. V nadaljevanju gre povedati, da poleg turkih in perzijskih teorij o izvorih Proto-Hrvatov obstaja tudi gotska teorija, nadalje indigena ilirska teorija in seveda slovanska oziroma bolj natanno ista slovanska teorija. Vsaka od teh interpretacij je ustrezna doloenemu obdobju in potrebam asa, v katerem je nastala. Tako je gotska teorija nastala v 12. 13. st. z deloma Historia Salonitana avtorja Toma Arhidjakona in s Ljetopisom Popa Dukljanina. Oba avtorja sta Hrvate eneila z Goti. Ne da bi izkljuili monost germanskih sledov v hrvaki etnogenez i, pa osebno menim, da je gotska teorija odigrala vlogo novega dinastinega mita, ki je zamenjal orig inalno (to je avtentino) legendo o petih bratih in dveh sestrah, in to natanno v asu, ko so hrv aki kralji poskuali reafimirati svoje politine pravice v deeli, ki so ji vladali. V poznem 11. st. po razkolu kranstva so se Hrvati oddaljili od prejne povezanosti z Bizancem, v kateri je afirmac ija dinastije lahko temeljila na zgodbi o Heraklija, ki je omogoil naselitev Hrvatom v Dalmaciji kot foederati cesarstva. Zaradi tega je bilo bolj primerno iznajti gotsko genealogijo, tako kot so Rimljani neko iznali Trojansko genealogijo in kot so Britanci ob svojem povratku iznali Ri mljansko genealogijo (primerjaj: Historia Regnum Britanniae Gaufrida od Monmoutha)21. Toda zakaj izbrati ravno Gote? Hrvaka je nekdaj dejansko bila del Teodorikovega Ostrogotskega kraljestva, eprav razlog verjetno le ni v tem. Prej ga gre iskati v toki, da je nedvomno barbarskim Teodorikovim Gotom nekako uspelo ustvariti najboljo srednjeveko vizijo samih sebe, vse do toke njihove izvajanja bojega poslanstva z odstanjevanjem grenega Rimskega cesarstva. V tej lui, kot je omenil e Herwig Wolfram, so se celo na Basilskem posvetu (1431 1449) Avstrijci in vedi e vedno prepirali, kdo od njih je resnien naslednik Gotov.22 Le v obdobju renesanse so Goti postali negativen pojem, morda zato, ker je bil uporabljen kot pozitiven v obdobju, od katerega se je renesansa odvraala. Zatem so hrvaki literati tipino sledili trendu in br priskrbeli slavni ilirski izvor Hrvatov, pri emer so posegli v preteklost vse do rimskih asov. Ta tip ilirizma se je kmalu raziril in vkljueval tudi druga slovansko govorea ljudstva, v zaetku 19. st. pa je priel popolnoma zlivati s panslavizmom in konno z jugoslovanizmom. Dandanes, ko je resnino nemogoe (in smeno) poskuati zanikati dominantno vlogo Sl ovanov v hrvaki etnogenezi, se pojavlja drug problem, ko namre panslavistina ideologija v svoji ekstremni obliki poskua a priori ovrei kakrnokoli monost vpletenosti neslovanskih dejavnikov v ali etnogenezo Hrvatov ali ire etnogenezo katerega koli drugega slovansko govoreega ljudstva (primerjaj: usoda normanske teorije v Rusiji, ki se je na koncu zakljuila z namernim unienjem skandinavskega arheolokega materiala v dravi). V naem primeru je bil problem povezan z jugoslovansko dravno ideologijo, po kateri je bilo uradno stalie do gotskih, turkih in perzijskih teorij ne le, da so nujno napane, temve tudi, da so subverzivne. Poskusi oivitve goticizma so bili dejansko zelo problematini (e uporabimo vsaj omiljeno oznako), zlasti ker so bili v nekaterih primerih navdihnjeni z rasistinimi idejami nordijske in/ali germanske super iornosti, ki je bila v prvi polovici 20. st. mono popularna. Goticizem je v literarnem smislu, in ne v smislu kot ga opisujemo v predhodnjem odstavku, skorajda postal javna doktrina medvojnega hrvakega reima (NDH). Zato je logino, da je bil po drugi svetovni vojni v novi komunistini

Dinastini mit naj bi se pri Gotih pojavil najkasneje proti koncu 11. stoletja, to je v asu, ko so Hrvaki e vladali kralji domaega pokolenja. V 12. stoletju je madarski dinastiji Arpd uspelo, da je zavladal zadnji izvorno hrvaki vladar znano je, da dinastija Arphd imela razlien izvorni mit (ki je temeljil na izvoru preko Attile in Hunov).
21 22

Herwig Wolfram. History of the Goths. Berkeley/Los Angeles: University of California press, 1988, str. 2.

Jugoslaviji goticizem izoben, tudi do skrajnega negiranja take stopnje, da bi sploh katerakoli germanska skupina lahko zapustila obeleja v hrvaki etnogenezi. Prva tako tudi ni bilo razprav o turkih in perzijskih teorijah, razen da je bilo povedano, kako nemogoe in smene da so. Tako je prilo do precejnjega oka, ko so v zadnjih letih obstoja nekdanje Jugoslavije mediji poroali, da nekateri zgodovinarji trdijo, da Hrvati niso Slovani. Dejansko je Nada Klai (1920 1988) naklonjeno tolmaila dela Otta Kronsteinerja in Walterja Pohla, objavljena nekoliko prej v Weiner slavistisches Jahrbuch (vol 24 B, 1978).23 Kronsteiner in Pohl sta bolj ali manj trdila, da so bili prvi Hrvati (proto Hrvati) avarski razred vojakov ali kategorija med Alpskimi Slovani. Kronsteiner je poskual izpeljati hrvaki etnonim iz predvidoma turke oblike hr/hr, svoboden, neodvisen in iz turkega glagola vati, ki bi pomenil bojevati se.24 e ve, poleg naziva ban, ki je bil e omenjen, so bili e drugi srednjeveki naslovi pripisani turki teoriji: zelo oitno cacatius (kagan), ki je bil v rabi kot naziv med karantanskimi princi, zatem e omenjeni kosez oitno iz turkega gaziz/chaziz/haziz, pa celo do naziva upan, ki je v pisnih virih prvi omenjen leta 777 v latinski obliki jopan in se nanaa na Karnatanijo25. Dejstvo pa je, da glede na to, da so Slovenci mono zagovarjali zgodovinsko zapuino srednjeveke Karantanske drave, ta AvarskoHrvako-Karantanska reinterpretacija prizadene tudi njihovo vizijo etnogeneze. Seveda pa so obstajali tudi zgodnjei poskusi povezovanja slovenskega politinega organiziranja s skupino Hrvatov (npr. Ljudmil Hauptmann /18841968 / pred drugo svetovno vojno), vendar se je taknim sugestijam v ideoloki naravnanosti jugoslovanske drave praviloma izogibalo, saj so bile razumljene kot javno izraanje hrvakega nacionalizma. Kar se tie iranske teorije, je ta nekaj asa ostala omejena le na politine emigrante, ivee zunaj drave. Stjepan Krizin Saka (1890 1973), ki jo je obudil leta 1937, je predstavil novo elaboracijo v emigrantskom asopisu leta 1952. ele v poznih osemdesetih pa je postala bolje poznana tudi znotraj Hrvake. Kakorkoli, danes je iranska teorija na dobri poti, da postane takoreko uradna teorija na Hrvakem. Na alost je e vedno prisoten ekstremizem, ki se je ra zvil med iseljenicima zunaj drave, tako da se iskanje korenin pogosto kona v Afganistanu ali samem Iranu, v vsakem primeru pa v Achaemenidovi antiki, to je v obdobju 6. do 5. st. pr. n. t., ko je obstajala pokrajina v Avestanskih tekstih imenovana Xarauvati in v grkih - . Kot vidimo je to dober primer, kako je v relativno majhnem modernem narodu, ali natanneje v narodu, ki se sam pouti majhen, e enkrat ponovno iznajden slavni rodovnik preteklosti, s imer je zapolnjena potreba po iskanju identitete, zatirane v desetletjih ideolokega nasilja. Menimo, da je iranska komponenta v proto-hrvaki etnogenezi sicer mona, da pa ni mogoe sei v preteklost dalje kot do Tanaisa in Dona, poleg tega pa taken perzijski vpliv ni nobena izjema v slovansko govoreem svetu. Kar se tie turke teorije, pa je mogoe s precejnjo gotovostjo rei, da imajo nekatere besede ali nazivi, ki naj bi bili avarski ali turki, kot np r. upan (ki ima istoizvorno besedo v poljini in balini) vendarle drugaen izvor. Enako velja tudi za Kronsteinerjev poskus iskanja turkega izvora skozi sam hrvaki etnonim26. Po drugi strani pa gre verjetno iskati razlog, zakaj turka teorija na Hrvakem ni bila sprejeta s tolikno mero javne naklonjenosti kot perzijska interpretacija, tudi v globoko zakoreninjenih in zelo nesrenih predsodkih, ki jih je mogoe zaslediti tako v srednjevekih pogledih na Goga in Magoga, Tatare in

23 24

usp. Nada Klai. Srednjovjekovna Bosna. Zagreb: Grafiki zavod Hrvatske, 1989, str. 23-25.

Otto Kronsteiner. Gab es unter den Alpenslawen eine kroatische et hnische Gruppe, Wiener slavistisches Jahrbuch, 1978, 24 B. WienKlnGraz, str. 146. Ta omemba izvira iz dokumenta bavarskega vojvode Tassila III., v katerem omenja ...ille jopan, qui uocatur Physso... (. , str. 430).
25

Na mednarodnem simpoziju Zgodovinske korenine evrazijske in severnoafrike civilizacije, ki se je julija 1998 odvijala v kraju Zvenigorod pri Moskvi, je avtor tega lanka polemiziral o Kronsteinerjevi et imologiji z dr. Fanuzo Nurijevo s Kazanske Fakultete za tatarsko filologijo in vzhodne jezike. Po nejni razlagi je leksem hr/hr, ki ga omenje Kronsteiner, v resnici iranska izposojenka v turke mjeziku, pri e mer pa element vatu- nima nobenega ustaljenega pomena v turkem jeziku.
26

Tarture kot tudi v izroilu, ohranjenem v kronikah in epskih upesnitvah bojev s Huni, Avari, Madari, Tatari in Osmanskimi Turki27.

LITERATURA
, . (1988). , in: . . (ed.). - . : , str. 5563. , . (1989). V ., in: . . , . (ed.). . : , str. 130151. BUDAK, Neven (ed.) (1995). Etnogeneza Hrvata. Zagreb: Matica hrvatska. BUDAK, Neven (1994). Prva stoljea Hrvatske. Zagreb: Hrvatska sveuilina naklada. BUDAK, Neven (1995). Tumaenje podrijetla Hrvata i najstarije povijesti Hrvata u djelima srednjovjekovnih pisaca, in: Neven Budak (ur.). Etnogeneza Hrvata. Zagreb: Matica hrvatska, str. 7385. BURY, John Bagnell (1889). A History of the later Roman empire from Arcadius to Irene (395800). vol II, London. CONSTANTIUS PORPHYROGENITUS (1967). De administrando imperio. Greek text edited by Gy. Moravscik; English tranlated by R.J.H. Jenkins. Dumbarton Oaks: Center for Byzantine Studies, Harvard University. [CONSTANTIUS PORPHYROGENITUS] KONSTANTIN PORFIROGENET (1994). O upravljanju carstvom. Zagreb: August Cesarec. D'AMICO, Vicenzo (19992000). I bulgari stanziati nelle terre d'Italia nell'alto medio evo / , , Ziezi ex quo Vulgares, http://ziezi.tripod.com/amico/amico.htm (provjereno 02.03.2002). DCSY, Gyula (1965). Einfhrung in die finnisch-ugrische Sprachwissenschaft. Wiesbaden: Harrassowitz. GEOFFREY of Monmouth (1986). History of the British Kings. Penguin GLUHAK, Alemko (1990). Porijeklo imena Hrvat. Zagreb: naklada autora. GOLDSTEIN, Ivo (1989). O etnogenezi Hrvata u ranom srednjem vijeku, Migracijske teme, 1989, vol. 5, no. 23, pp. 221227 GRAFENAUER, Bogo. Zgodovina slovenskega naroda, tom 1, Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije, 1978. HERAK, Emil (1987). Sociohistorijski uvod u problematiku etnikih manjina na talijanskom Jugu, Migracijske teme, vol. 3, no. 2, pp. 193220. HERAK, Emil (1993). Panoptikum migracija: Hrvati, hrvatski prostor, Evropa, Migracijske teme, Zagreb, vol. 9, no. 34, pp. 227302. HERAK, Emil i Sanja LAZANIN (1999). Veze srednjoazijskih prostora s hrvatskim srednjovjekovljem, Migracijske teme, vol. 15, no. 1, 1999, pp. 1534 [JUHSZ, Pter] , (1985). - . - . . KLAI, Nada (1971). Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku. Zagreb: kolska knjiga. KLAI, Nada (1990). Povijest Hrvata u srednjem vijeku. Zagreb: Globus. KLAI, Nada (1989). Srednjovjekovna Bosna. Zagreb: Grafiki zavod Hrvatske.

KOS, Milko. Srednjeveka zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica, 1985. KOAK, Vladimir (1995). Iranska teorija o podrijetlu Hrvata, in: Neven Budak (ur.). Etnogeneza Hrvata. Zagreb:
Matica hrvatska, pp. 110121. , (1977). . :

27

Razpravo na to temo glej v: Emil Herak in Sanja Lazarin. Veze srednjoazijskih prostora s hrvatskim sred8

njovjekovljem, Migracijske teme, vol. 15, no. 1, 1999, pp. 1534.

KRONSTEINER, Otto (1978). Gab es unter den Alpenslawen eine kroatische ethnische Gruppe, Wiener slavistisches Jahrbuch, 24 B. WienKlnGraz, pp. 137157. , (ed.) (1995). , II. : . PAOLO DIACOMO. Storia dei Langobardi / Pauli Historia Langobardorum. Milano: TEA, 1982. POHL, Walter (1988). Die Awaren: ein Steppenvolk in Mitteleuropa, 567822 n. Chr. Mnchen: Verlag C.H. Bech. POHL, Walter (1995). Osnove hrvatske etnogeneze: Avari i Slaveni, u: Neven Budak (ur.). Etnogeneza Hrvata. Zagreb: Matica hrvatska, pp. 8696. PROCOPIUS OF CESAREA. The Gothic War. VII-VIII.Loeb Classical Library. Harvard University Press, 1992. ROHLFS, Gerhard (1972). Ignote colonie slave sulle coste del Gargano, in:, Studi e ricerche su lingua e dialetti d'Italia. Firenze: Sansoni ROMAGNOLO, Franco. (1970) Nel Molise vivono ancora: albanesi, bulgari e croati, Na jezik/La nostra lingua. 5/6, Rome, Roma, str. 9. SAKA, Stjepan (1937). O kavkasko-iranskom podrijetlu Hrvata, ivot, no. 1, str. 125. SAKA, Stjepan (1952). Teorije, napose iranske, o postanku Hrvata, Hrvatska revija, vol. 4, no. 2, str. 329348. II, Ferdo (1990). Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara. Zagreb: Matica hrvatska. TOMA ARHIAKON (1977). Kronika. Split: akavski sabor. , (1987). notes to: . , , . [VASMER, Max] , (19861987). . , .. . IIV. : WOLFRAM, Herwig (1988). History of the Goths. Berkeley/Los Angeles: University of California press.

VULGARUM DUX ALZECO Zusammenfassung

Im Text sind einige Tatsachen dargelegt, die fiir ethnisch-geschichtliche For- schungen Mittel- und Siidosteuropas im Friihmittelalter relevant sind. Der Autor greift drei Themen auf. Im Rahmen des ersten Themas behandelt er Awaren und Bulgaren bzw. es wird eine Zusammenfassung der mittelalter- lichen Quellen iiber die drei Exodussee der tiirkisch-bulgarischen Gruppen aus dem Awarenland gegeben. Das zweite Thema bezieht sich auf den Zerfall GroBbulgariens nach dem Tod seines Herrschers Kubrat und auf das Schicksal und die Wanderung seiner fiinfSohne. Zuletzt wird das Verhaltnis der Awaren, Bulgaren und Kroaten zueinander als Thema be-arbeitet. In diesem Textteil werden einige allgemeine Tatsachen iiber die Anfange der kroatischen Ethnogenese geschildert und dahei wird eine kritische Stellung zu den verschiedenen Theorien iiher die Herkunft der Kroaten genommen. Der Autor stellt nicht nur wirkliche geschichtliche Moglichkeiten im Rahmen der kroatischen Ethno- genese dar, sondern er hetont ideologische Merkmale oder Implikationen, die konkurrenzfahige Herkunftstheorie in der Artikulation der kroatischen Selhst- hewusstseins hatten oder noch immer hahen.

Summary
The paper deals with certain issues pertaining to the ethnic history of Central and South- East Europe. In the first part of the paper, the author summarised Avar-Bulgar relations and three Bugar (Turko-Bulgar) moves from Central Europe. The first occurred after a Bulgar insurrection in Pannonian Avaria around the year 630. According to the sources, 9,000 Bulgars, led by Alzek (or Altsek) fled to the Franks, or more precisely to the Bavarian subordinates of the Franks. Mter the Bavarians, on orders from the Frankish king Dagobert, killed most of the refugees, the remaining 700 found refuge in Carantania. The second exodus occurred some three decades late - at that time, Alzek (or another leader by that name) led his people to the Langobard king Grimwald, who settled them in the Italian region Molise. The third Bulgarian migration followed around 680 A.D., when the Bulgar leader Kuver led a group of former Byzantine captives to Macedonia. Historians conclude that Kuver was one of the five sons of Kubrat, the founder of Great Bulgaria in the Pontic steppes. In the second part of the paper, the author briefly reviews the events after the Khazars destroyed Great Bulgaria: 1) Kubrat's eldest son, Bayan (or Batbayan), recognised Khazar overrule; 2) Kubrat's second son, Kotrag, migrated to the Don and later to the Middle Volga, where he organised the Volga Bulgar state; 3) the third son, Asparukh, led his people to the Danube, where the end result would be the Danube Bulgar state (the forerunner of modern Bulgaria); 4) the fourth son was the alreadymentioned Kuver; 5) there is also mention of a fifth son who left for the Byzantine Excharcate in Ravenna in Italy. In the third part of the text, the author examines certain themes dealing with the relationship between the Avars, Bulgars and Croats. In this part of the text, general ideas on Croat ethnogenesis are layed out, and the author focuses and comments ideas on the various theories regarding Croat origins. The discussion does not only relate to the real historical possibilities of Croat ethnogenesis, but also on ideological characteristics or implications that opposing theories had or still have in regard to the articulation of Croat historical self-awareness. Ideas such as the "Gothic theory" on Croat origins are presented in regard to dynastic myths developed in the mediaeval Croat state. The Iranian theory on Croat origins is likewise depicted in this light. More precisely, the theory has a certain basis in the archaeology of the period, but the later interpretations contained an ideological component in regard to the articulation of Croat identity.

10