Ante Paveli

POGLAVNIK NEODVISNE DRAVE HRVAKE

Doktor Ante Paveli, znan tudi kot poglavnik Neodvisne drave Hrvake med letoma 1941
in 1945 ter vodja ustakega gibanja, je vsekakor osebnost, ki je na svojevrsten nain obeleila
jugoslovansko pa tudi svetovno zgodovino 20. stoletja. Za ene je e danes najveji hrvaki
politik in vodja, za druge brezsren terorist in zloinec. Eno dri kot pribito. Paveli je
hrvakemu narodu naloil zelo teko breme, ki ga, skupaj z negativnimi posledicami njegovih
dejanj, uti e danes.
Mladost
Ante Paveli se je rodil 14. julija 1889 v Bradini pri Konjicu v Bosni in Hercegovini. Tam je
tudi zael hoditi v olo. To pravzaprav ni bila prava ola, ampak islamska verska ola, v kateri
so se otroci na pamet uili citate iz Korana. Hoda je otroke uil osnove pisanja, kaj ve pa
jim ni mogel dati, ker je bil v tem tudi sam zaetnik. Naslednje leto je Paveli vstopil v pravo
osnovno olo. Zaradi pomanjkljivega znanja je moral skupaj z vsemi soolci e enkrat v prvi
razred ter se nauil dobro in pravilno pisati in brati. Po konani osnovni oli se je leta 1902
kot zunanji dijak vpisal na gimnazijo v Travniku, ki so jo vodili jezuiti. Toda spomladi 1905
jo je moral zaradi zdravstvenih teav zapustiti. Leto in pol je pomagal graditi elezniko
progo med Sarajevom in Viegradom na Drini in se po koncu del odloil, da bo, materi na
ljubo, nadaljeval olanje. Odpravil se je v Zagreb, kjer je e bil njegov stareji brat.
Ko je prispel v Zagreb, je hotel imprej opraviti izpit za etrti razred, ki ga ni izdelal do
konca, in se vpisati v petega. Z bratom sta bila podnajemnika v hii bogatega meana v Ilici
138, kjer so veinoma stanovali delavci in revei. Paveliu so zavrnili pronjo za vpis v peti
razred, tako da je moral znova zaeti v etrtem. Med soolci je bil najstareji, saj je imel e 17
let. Druiti se je zael s privrenci Starevieve mladine in ni veliko manjkalo, pa bi postal
lan te organizacije, ki je bila nekaken podmladek Hrvake stranke prava.
Naslednje leto je nadaljeval olanje, toda ne v Zagrebu, ampak na dravni klasini gimnaziji v
Senju. Tam je konal peti razred in prvo polletje estega, potem pa je moral zaradi slabega
zdravja spet opustiti olanje in oditi na delo, tokrat v Istro, kjer so gradili cesto pri Buzetu.
Spomladi leta 1909 se je odloil, da bo spet nadaljeval olanje. Tokrat je izbral gimnazijo v
Karlovcu. Konal je esti razred, sedmega je nadaljeval v Senju, toda e pred koncem leta se
je vrnil v Zagreb. Tam se je dokonno umiril, konal sedmi in osmi razred ter tudi maturiral,
star 21 let.
Vstop v politiko
Leta 1910 se je Paveli vpisal na pravno fakulteto zagrebke univerze Franca Joefa I. Leta
1915 je tudij konal in opravil izpite za naslov doktorja pravnih znanosti.
Tako kot med srednjeolskim izobraevanjem je bil tudi na fakulteti aktiven privrenec Anteja
Starevia in hrvake stranke prava. Sodeloval je v politini dejavnosti na univerzi, e posebej
v bojih proti hrvako-srbski koaliciji in njeni vladavini.
Med poitnicami je odhajal iz Zagreba in pomagal pri razlinih delih, e posebej v Istri, med
1. svetovno vojno pa tudi v Dalmaciji.
Med tudijem se je vlanil v Hrvako stranko prava. Malo pred koncem tudija se je zaposlil v
odvetniki pisarni dr. Aleksandra Horvata, ki je bil takrat predsednik te stranke. V odvetniki
pisarni dr. Horvata je potekal tudi dobren del strankarskega dela, tam so bile vekrat tudi seje
vodstva stranke. Sasoma je zael Paveli v stranki opravljati vse pomembneje delo, e
posebej takrat, ko je bil dr. Horvat odsoten. Prav to je bila njegova vstopnica v aktivneje

politino delovanje. e leta 1921 je bil na listi stranke izvoljen za mestnega zastopnika v
Zagrebu, kmalu pa se je zrinil med vodilne v stranki, kjer je imel zelo velik vpliv na mlade
lane. Kmalu je v stranki prevzel vodilno vlogo in zael ob vsaki prilonosti odkrito
zagovarjati ustanovitev samostojne Hrvake.
Na parlamentarnih volitvah leta 1927 je bil izvoljen za poslanca na listi Hrvakega bloka, ki
sta ga oblikovali Trumbieva HFSS in HSP. V svojih govorih v skupini se je odkrito
zavzemal za hrvako neodvisnost. Ko je neko kritiziral vladne postopke, nezakonitost in
nasilje nad Hrvati, mu je neki srbski poslanec zabrusil: Lahko no! Paveli mu je
odgovoril: Zelo vesel bom, ko vam bom lahko rekel lahko no. Zelo vesel bom, ko vam
bodo vsi Hrvati lahko rekli lahko no in hvala za takno zabavo, kakrno smo imeli z vami.
Upam pa, da boste tudi vi veseli, ko tukaj ne boste ve imeli Hrvatov. Vladko Maek je
pozneje izjavil, da so poslanci Hrvakega bloka, med njimi tudi Paveli, prihajali v Beograd
samo prvega v mesecu, da bi dvignili plae. Kot vodja HSP je Paveli veliko asa posveal
tudi usmerjanju strankine mladine, ki se je takrat organizirala tudi v Zagrebu in zaela izdajati
asopisa Starevi in Kvaternik. Po atentatu na poslance Hrvake kmeke stranke (HSS) v
narodni skupini 20. junija 1928 je podprl resolucijo Kmeko-demokratine koalicije (SDK)
in pristopil k poslanskemu klubu HSS oziroma SDK.
Odhod v tujino
Po atentatu v skupini je kralj Aleksander 6. januarja 1929 uvedel diktaturo. S proklamacijo
je ukinil parlamentarni sistem in vidovdansko ustavo ter razpustil skupino. Kmalu je
prepovedal tudi vse politine stranke, na elo vlade je postavil generala Petra ivkovia,
oktobra pa se je drava preimenovala iz Kraljevine SHS v Kraljevino Jugoslavijo.
Ker je bil Ante Paveli takrat e znan zagovornik ustanovitve neodvisne Hrvake, je njemu in
njegovim sodelavcem pretila nevarnost, da jih aretirajo. Zato je e januarja 1929 pobegnil v
Avstrijo. Diktatorska vlada je z brzojavko takoj zahtevala poroilo o njegovem odhodu od
vrilca dolnosti velikega upana v Zagrebu, generala Vojina Maksimovia. Maksimovi ji je
sporoil: Po izjavi njegove ene je Paveli odpotoval v noi z 19. na 20. tega meseca z
vlakom za Dunaj, ez neznani obmejni komisariat, ker Maribor, Koprivnica in Kotoriba do
danes niso sporoili o njegovem odhodu v tujino Ukaz o zasledovanju Pavelia je bil dan
e 20. junija lani. Stalno ga je spremljal en agent v dveh izmenah, in to ves dan in tudi ponoi,
vse dokler se je videla lu v Pavelievem stanovanju. V preostalem asu se ga ni opazovalo,
in ta as je izkoristil in odpotoval z vlakom po 11. uri ponoi
Takoj po prihodu na Dunaj je Paveli stopil v stik s skupino hrvakih emigrantov, nekdanjih
avstro-ogrskih astnikov okoli generala Sarkotia, ki se leta 1918 niso vrnili na Hrvako, ker
niso sprejeli ustanovitve jugoslovanske drave. Aprila 1929 je Paveli odpotoval v Sofijo in
se tam sestal z vodjo makedonske emigracije Vanom Mihajlovim. Z njim se je dogovoril za
sodelovanje, njun cilj pa je bil, izstop Hrvake in Makedonije iz Kraljevine Jugoslavije. V
Sofiji je imel Paveli tudi protijugoslovanski govor. Jugoslovanski diktatorski vrh je ostro
reagiral na njegovo dejavnost v Sofiji in v Beogradu sklical sodni proces proti njemu in
Gustavu Perecu, ki ga je spremljal v Sofiji. Sodie za zaito drave je v njuni odsotnosti
oba obsodilo na smrt.
Prihod v Italijo in organiziranje emigrantov
Da bi se izognila zapletom z jugoslovanskimi oblastmi, je Avstrija Paveliu po tem, ko se je
vrnil iz Sofije, zavrnila nadaljnje gostoljubje in zato se je odloil, da bo odel v Italijo, ki je
takrat postajala sredie zbiranja hrvakih emigrantov. Z italijansko faistino vlado je prvi
stopil v stik e leta 1927. Junija tega leta je kot zagrebki mestni zastopnik z delegacijo
odpotoval v Pariz na kongres mest. Na poti domov se je loil od delegacije in odpotoval v
Rim, tam ga je sprejel visoki funkcionar faistine stranke Roberto Forges Davanzati. Paveli

mu je povedal o zapostavljenosti Hrvake in grobemu pritisku beograjskega reima ter o elji

Hrvatov, da bi ustanovili samostojno dravo. Poudaril je, da Hrvaka pri tem rauna na pomo
Italije. Davanzatiju je takrat izroil e promemoriju, v kateri je bilo poleg drugega zapisano,
da so se Hrvati pripravljeni prilagoditi italijanskim interesom tako politino kot ekonomsko
pa tudi v vojakem pogledu. Listina je vsebovala tudi del, v katerem je pisalo, da so Hrvati
pripravljeni prenesti vse posledice, tudi e bodo veje od tistih, ki so nastale z razmejitvijo iz
rapalskega sporazuma leta 1920 (takrat je Italija dobila slovensko Primorje, Istro, Cres in
Loinj, Zadar ter Lastovo in Palagruo).
Tako Paveli italijanskemu politinemu vrhu ni bil neznan, ko je priel leta 1929 v Italijo, in
je takoj dobil njegovo podporo. Ker Italiji po 1. svetovni vojni ni uspelo dobiti vzhodne
jadranske obale v taknem obsegu, kot je zahtevala, si je e naprej prizadevala, da bi
uresniila svoje teritorialne elje. V Mussolinijevih zunanjepolitinih nartih je ekspanzija na
Balkan zavzemala vsa pomembneja mesta, tako da je interes Italije za Pavelievo ruenje
Jugoslavije popolnoma razumljiv. Mussolini je v tem videl monost, da si prisvoji Dalmacijo
in utrdi svoj poloaj na Balkanu. Zaradi tega je Italija dajala zatoie hrvakim emigrantom
in jim tudi materialno pomagala.
Takoj po prihodu v Italijo je zael Paveli zbirati in organizirati emigrante, najprej ekonomske
iz posameznih evropskih drav (posebej iz Belgije) in iz June Amerike. Pridruili so se mu
tudi politini emigranti, ki so iz Jugoslavije zbeali zaradi politinega preganjanja. Glavni
Pavelievi politini sodelavci pri organiziranju hrvake emigracije so bili Gustav Perec, dr.
Branimir Jeli, Ivan Perevi ter dr. Mladen Lorkovi in dr. Mile Budak, ki sta prispela
pozneje. V Italiji se je takrat zbralo okoli 500 emigrantov in Paveli je leta 1930 ustanovil
emigrantsko organizacijo z imenom Ustaa - hrvatski oslobodilaki pokret. Datum
ustanovitve ustake organizacije ni tono znan. Organizacija je gotovo obstajala od leta 1930,
vendar nekateri podatki pravijo tudi drugae: npr., da je bila ustanovljena e 7. januarja 1929
v Zagrebu, to je e pred Pavelievim odhodom v emigracijo (ta podatek se je e posebej
navajal v obdobju NDH).
V Italiji so bili sprejeti tudi prvi organizacijsko-programski dokumenti ustake organizacije.
Leta 1932 so izdali ustavo z opisom organizacijske strukture. V drugem dokumentu z
naslovom Naela hrvatskog ustakog pokreta iz leta 1933 pa sta program in ideologija gibanja
oz. organizacije.
Prve akcije: vstaja v Liki in atentat na kralja Aleksandra
Pripadniki ustake organizacije so delovali skupinsko ali posamino. Prihajali so v
Jugoslavijo (e posebej iz Madarske) in izvajali diverzije na eleznicah in javnih objektih.
Paveli se je leta 1932 odloil za vejo akcijo v dravi, in sicer na obmoju Like, kjer je v
Gospiu delovala ilegalna ustaka organizacija pod vodstvom odvetnika dr. Andrije
Artukovia. Ta skupina je bila v stikih z vodstvom v emigraciji, nekateri lani so tudi odhajali
v Italijo in Avstrijo in se tam sestajali s Paveliem, Perecem in z drugimi ustakimi voditelji.
Priprave na akcijo so se zaele spomladi 1932. Ustai so irili govorice, da Italija podpira
borbo za neodvisnost Hrvake in da je ustako vodstvo z italijansko vlado doseglo sporazum,
po katerem naj bi Italija dobila Triglav in dolino proti Ljubljani, Hrvaki pa bi odstopila Reko
in Trst. Nameravali so napasti in zavzeti vojanico ter vojako skladie garnizije v Gospiu,
zato je skuala domaa ustaka skupina vzpostaviti zvezo z nekaterimi vojakimi astniki,
toda s slabim rezultatom. Za glavno bazo za prenos oroja preko Velebita v Jugoslavijo je bil
doloen Zadar. Prvo oroje je bilo dostavljeno na Velebit spomladi 1932, najveja koliina pa
avgusta 1932. Tam je bilo oroje razdeljeno lanom organizacije, zatem pa je prila e skupina
petih uniformiranih in oboroenih ustakih emigrantov in se skrila v hii nekega kmeta v vasi
Lukovo ugarje. Z zadnjo poiljko oroja je prilo e pet oboroenih ustakih emigrantov.

Akcija se je zaela v noi s 6. na 7. september 1932, ko so ustai napadli andarmerijsko

postajo v vasi Bruani pri Gospiu. Pred tem so presekali vse telefonske povezave z
Gospiem. Spopad je trajal okoli pol ure, potem so se napadalci umaknili, eni domov,
emigranti pa so se umaknili na Velebit in od tam v Zadar. V spopadu z andarji je bil ubit
usta Stjepan Devi.
Dogodki v Liki so precej odmevali v tujem tisku, e posebej v madarskem in italijanskem.
Akcijo ustaev v Bruanih so prikazali kot zaetek dravljanske vojne v Jugoslaviji in odloen
napad Hrvatov na vladne kroge v Beogradu. V ustakih krogih so akcijo poimenovali lika oz.
velebitska vstaja. Toda to je bila samo diverzija, omejena na majhno obmoje, politini boj, ki
je bil e dale od oboroenega.
V pripravah na akcijo v Liki je sodeloval tudi Paveli, kar pomeni, da jo je odobrila
italijanska vlada. To dokazuje tudi dejavnost Italije, saj je pred akcijo poveala
protijugoslovansko propagando, e posebej pa je poudarjala svojo pravico do Dalmacije.
Vrstila so se tudi zborovanja, ki so jih organizirale italijanske iredentistine organizacije.
Ustaka akcija v Liki je e bolj ohladila e tako hladne italijansko-jugoslovanske odnose.
Poleti leta 1933 so na sodiu za zaito drave v Beogradu sodili tistim, ki so sodelovali v
akciji. Toda veini glavnih organizatorjev je uspelo pobegniti iz drave. Aretirali so samo Juca
Rukavino, ki je bil potem na procesu glavni obtoeni (poleg njega je bilo 11 manj pomembnih
obtoencev). Obsodili so ga na smrt z obeanjem, toda kazen so mu kmalu zniali v dosmrtno
jeo. Preostali obtoeni so dobili mileje kazni.
Kljub diktaturi in zatiranju demokratinih svoboin se je kralj v zunanji politiki e naprej
naslanjal na zahodne demokracije (predvsem Francijo), eprav so imele resne pripombe na
njegovo vladanje. Dobre odnose je skual vzpostaviti tudi z Italijo in po prihodu Hitlerja na
oblast e z Nemijo. Francosko diplomacijo so vznemirile novice, da se hoe Jugoslavija
pribliati Nemiji, in prav to je bil glavni razlog, da je junija 1934 v Beograd pripotoval
francoski zunanji minister Louis Barthou. S kraljem sta se dogovorila, da bo Aleksander
oktobra vrnil obisk.
O nartovanem potovanju kralja v Francijo je izvedela tudi ustaka emigracija in Paveli se je
odloil, da ga bodo ubili. Preprian je bil, da bo to v dravi sproilo nemire in nazadnje
razpad drave. Pri tem je imel vso podporo Italije in Madarske, ki sta v razpadu Jugoslavije
videli prilonost, da dobita novo ozemlje. Ustaka emigracija je e hotela ubiti kralja. Zgodilo
se je decembra leta 1933, ko je kralj Aleksander obiskal Zagreb. Toda v odloilnem trenutku
je atentator Oreb odpovedal. Policija je odkrila atentatorje in dva med njimi, Petar Oreb in
Josip Begovi, sta bila na sodiu za zaito drave obsojena na smrt z obeanjem. Zato so se
ustai na novi atentat pripravljali temeljiteje.
Emigracija je izvedela, da bo kralj z vojno ladjo priplul v Marseille in od tam nadaljeval pot v
Pariz. Za vodjo atentatorjev je Paveli doloil Evgena Dida Kvaternika. Atentatorji so se
pripravljali v Janka puszti na Madarskem in od tam s ponarejenimi potnimi listi preko
Avstrije in vice prili v Francijo. V vici so se jim pridruili Dido Kvaternik in Makedonec,
pripadnik VMRO, Veliek Kerin, znan tudi kot Vlada ofer, Vladimir Georgijevi in Petar
Kelemen. V Lousanni so atentatorjem madarske potne liste zamenjali s ponarejenimi
ekoslovakimi. Predvidevali so, da bodo z njimi pri francoski obmejni policij zbujali manj
pozornosti.
V Parizu so se atentatorji razdelili v dve skupini: marsejsko in pariko. V Pariz je priel tudi
Ante Godina s soprogo Stano in atentatorjem prinesel oroje. e ne bi uspelo skupini v
Marseilleu, bi kralja poskuala ubiti tista v Parizu.
Kralj je priplul v Marseille 9. oktobra 1934 popoldne. V pristaniu ga je sprejel minister za
zunanje zadeve Louis Barthou. Po pozdravnem protokolu se je kolona avtomobilov napotila
proti mestni hii. Med potjo se je atentator Veliko Kerin kraljevemu avtomobilu priblial s
opkom ro v roki, potem pa izza njega povlekel revolver in iz neposredne bliine streljal na

kralja ter ga smrtno ranil. Ubil je tudi ministra Barthouja. Atentatorja so francoski policisti
takoj pokonali s sabljami.
V sodelovanju z Interpolom je francoska policija takoj zaela preiskavo. Ugotovili so, da je
imel atentator ponarejen potni list na ime Petar Kelemen, kmalu so odkrili tudi njegovo pravo
identiteto. Na vicarski meji so bili aretirani tudi preostali atentatorji (Kralj, Raji, Pospiil),
Didu Kvaterniku pa je uspelo prekati mejo in se izogniti aretaciji. Atentatorje je sodie
obsodilo na dosmrtno zaporno kazen. Toda ker je ez as preiskava pokazala, da sta atentat
pravzaprav organizirala Paveli in Dido Kvaternik, so zaeli e proces proti njima in ju, spet v
odsotnosti, obsodili na smrt.
Paveli in ustaka organizacija po atentatu
Ker je imela ustaka emigracija svoje organizacije v Italiji in ker je delovala s pomojo
italijanskega dravnega vrha, se je po atentatu na kralja Aleksandra Italija znala v zelo
koljivem poloaju. Zato je ukazala internirati vse ustake emigrante, bilo jih je okrog 500, na
Lipare (otoko skupino pri severni obali Sicilije). Ante Paveli je bil od srede oktobra 1934
zaprt v vili v Torinu, konec aprila 1936 pa so ga internirali v Sieno, tam je ostal do leta 1939.
Mednarodne razmere so od Italije zahtevale, da se ogradi od ustakega atentata (vendar je e
naprej podpirala in pomagala okrnjeni ustaki skupini). Zmanjala se je tudi dejavnost ustaev
na Madarskem. Toda kljub omejenemu delovanju je politina smer organizacije ostala
nespremenjena: razbitje Jugoslavije in ustanovitev neodvisne hrvake drave.
Ko sta spomladi leta 1937, v obdobju Stojadinovieve vlade, Jugoslavija in Italija podpisali t.
i. beograjski sporazum o ureditvi politinih in trgovskih odnosov med dravama, v katerem je
bila tudi klavzula, da bo Italija prepreevala dejavnosti ustaev, so se monosti za delovanje
ustake emigracije e zmanjale. V sporazumu je bilo napisano, da bo Italija obveala
Jugoslavijo o ustaki emigraciji in da bo omogoila vrnitev v Jugoslavijo tistim lanom, ki
bodo to eleli. Po tem dogovoru se je ve kot polovica ustakih emigrantov vrnila iz Italije v
domovino. Poleg Pavelia je v Italiji ostala samo majhna skupina ustaev - Mussolini jo je
imel v rezervi, e bi jo italijanska politika v prihodnosti potrebovala.
Ustanovitev Neodvisne drave Hrvake
Vse do dravnega udara v Beogradu 27. marca 1941 je Nemija podpirala ohranitev
Jugoslavije, prav tako Italija. Toda po dogodkih 27. marca je Hitler spremenil stalie in se
odloil, da Jugoslavijo razbije. To je takoj sprejel tudi Mussolini in zael uresnievati svoj
drugi nart, ki ga je hranil v rezervi. Dan po dravnem udaru v Beogradu je k sebi poklical
Pavelia, ki je takrat stanoval v Firencah. Sestala sta se 29. marca 1941 v zasebni
Mussolinijevi rezidenci (vili Torlonii). To je bil njun prvi osebni sestanek po dvajsetih letih,
kolikor je Paveli bival v Italiji. Mussolini mu je predstavil narte Nemije in Italije glede
Jugoslavije. Dal mu je vedeti, da bo Italija ustae podprla in jim omogoila, da bodo na
Hrvakem prevzeli oblast, seveda e bo dobila ozemlje na vzhodni jadranski obali
(Dalmacijo). Po prievanju takratnega italijanskega vrilca dolnosti ministra za zunanje
zadeve Filippa Anfusa je Paveli brez pomisleka sprejel vse Mussolinijeve zahteve.
Po tem sestanku so se ustai v Italiji zaeli pospeeno pripravljati za pot na Hrvako. Vse
ustake emigrante (okoli 250) so prepeljali v Pistoio in jim dali uniformo in oroje. Paveli je
lahko vsak dan po 22. uri uporabljal radijsko postajo Firenze za propagando v hrvakem
jeziku (na Hrvakem so ga posluali po radiu Velebit), dobil pa je tudi italijanskega astnika
za zveze z italijansko vojsko. e 1. aprila 1941 je izdal odredbo glavnega ustakega stanu
tev. 1 in v njej ustae spomnil, da jih je stalno opozarjal, da bo priel as za obraun. Toda
zveze med ustako emigracijo in domovino so bile zelo slabe. O stanju na Hrvakem so
prihajale le skope novice po redkih kanalih (trgovcih, kurirjih ), in e to zelo poredko. Po
udaru v Beogradu pa e tega ni bilo ve, ker je bila italijansko-jugoslovanska meja zaprta.

Toda tudi Nemci so si hoteli na Hrvakem zagotoviti im trdneji poloaj. Medtem ko je

Italija povezovala svoje narte s Paveliem, Nemci do takrat e niso imeli konkretnih nartov,
nikakor pa niso raunali na majhno ustako skupino, ampak so se hoteli nasloniti na
tevilneje in vplivneje dejavnike na Hrvakem. Usmerili so se na predsednika HSS Vladka
Maka. Paveli je bil za Nemce le lovek Italije, s katerim je hotela italijanska politika
uresniiti svoje narte.
Po udaru v Beogradu so hoteli Nemci Maku prepreiti, da bi vstopil v novo Simovievo
vlado, in ga pregovoriti, naj stopi na elo samostojne Hrvake. Iz Berlina so v Zagreb poslali
posebna predstavnika, Walterja Malletka in Edmunda Veesenmayerja, da bi Maka prepriala,
naj prevzame vodenje samostojne Hrvake. e pred njunim prihodom je v stik z Makom
stopil nemki konzul v Zagrebu, Alfred Feundt, in mu razloil nemko stalie o Hrvaki in o
njem. Toda Maek je zavrnil njegovo ponudbo in ko mu je Simovi zagotovil, da bo
ohranjena banovina Hrvaka, je odpotoval v Beograd. Takrat sta se Malletke in Veesenmayer
sreala z ustako skupino v domovini, ki je bila zbrana okrog Slavka Kvaternika, in
poizvedela, ali se je zmona vkljuiti v akcijo.
Po napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se je Maek vrnil v Zagreb. Kmalu je bila pred
mestom nemka vojska. Ko so vsi priakovali, da bo vstopila v mesto, sta Veesenmayer in
Slavko Kvaternik pripravljala razglasitev samostojne hrvake drave in akala e na Makovo
podporo. Ta se temu ni upiral, in tako je Slavko Kvaternik 10. aprila 1941, ko so nemke
enote prihajale v Zagreb, prebral razglas o ustanovitvi Neodvisne drave Hrvake, takoj za
tem pa je bila prebrana e Makova izjava, v kateri je pozival hrvaki narod, privrence HSS
in nije organe oblasti, naj z novimi oblastniki sodelujejo.
Vrnitev v domovino
Slavko Kvaternik je razglasil NDH v imenu Anteja Pavelia, ki je bil takrat e vedno v Italiji
in ni vedel, kaj se dogaja v domovini, ker zveze e vedno niso delovale. Desetega aprila 1941
se je odpravil iz Firenc v Pistoio, v ustako zbiralie, kamor je tisti dan prispela e zadnja
skupina ustaev iz Sardinije. Takrat se je Paveli pravzaprav z ustai sreal prvi po atentatu v
Marseilu. V govoru, ki ga je pripravil zanje, je poudaril, da so tik pred vstajenjem neodvisne
Hrvake in da je osvobodilna vojna pri koncu. Ko se je s spremstvom vrnil v Firence, je na
radiu Zagreb slial razglasitev Slavka Kvaternika, saj jo je zagrebka postaja ponavljala
vsakih 10, 15 minut. Novico o razglasitvi NDH je slial zveer tudi na radiu Dunaj.
Naslednji dan (11. aprila) se je odpravil v Rim. Tam ga je najprej sprejel minister Anfuso, za
tem pa se je v palai Venezia (uradni rezidenci predsednika italijanske vlade) sreal e z
Mussolinijem. Dogovorila sta se, da se bo Paveli vrnil v Zagreb in da se mora uresniiti
sporazum, po katerem naj bi vsa dalmatinska mesta z italijanskim znaajem prila pod Italijo.
Mussolini je Paveliu tudi obljubil, da bo Italija priznala njegovo vlado takoj, ko se vrne na
Hrvako. Seveda se bodo z njim vrnili tudi ustai, ki so bili dotlej internirani v Italiji in so se
zbirali v Pistoi.
Paveli je bil zaradi novice o razglasitvi NDH precej vznemirjen, saj se je odvila brez njega in
brez sodelovanja ustake emigracije v Italiji. Izoliran od dogodkov na Hrvakem - kljub temu
da je bila NDH razglaena v njegovem imenu - ni vedel, kako se bodo do njega obnaali
Nemci, ki so zasedli Zagreb. Bodo na elu NDH sprejeli njega ali koga drugega?
Toda ko je nemki zunanji minister von Ribbentrop dobil Veesenmayerjevo poroilo o
dogodkih v Zagrebu, mu je odgovoril, da Nemija vse v zvezi s Hrvako prepua Italiji.
Paveli o Ribbentropovem odgovoru ni vedel ni, toda kljub takemu nemkemu staliu je bil
upravieno zaskrbljen. Kajti Nemci so v resnici hoteli na Hrvakem pridobiti im veji vpliv,
esar se je bal tudi Mussolini.
Po pogovoru v Rimu je Paveli skupaj z emigrantsko skupino in v italijanskih vozilih
odpotoval ez Trst in Reko proti domovini. V Trst so prispeli 11. aprila zveer in naslednji

veer nadaljevali pot proti Reki. Na veliko no, 13. aprila 1941, ob dveh ponoi, je skupina
nadaljevala potovanje proti Karlovcu. Na poti so se ustavili v Vrboskem, Ogulinu, Otarijah,
Gornji in Donji Dubravi, Dugi Resi, tako da so v Karlovac prispeli ele zveer. Paveli je
najprej odel v vojanico nekdanje avstrijske kadetske ole, kjer so bili zbrani nemki,
italijanski in ustaki astniki. Tam se je na samem sestal s Slavkom Kvaternikom, ki je
pripotoval iz Zagreba.
Potem je Paveli sprejel Veesenmayerja in mu obljubil, da bo ustaka oblast lojalno
sodelovala s tretjim rajhom. Ker je slutil, da si tako Nemija kot Italija skuata potihem
prisvojiti Hrvako, se ni takoj odpravil v Zagreb, ampak je prenoil v Karlovcu. Naslednji dan
naj bi se tam sestal s posebnim Mussolinijevim odposlancem Anfusom. Mussolini se je
namre zelo bal, da bi Nemci pridobili Pavelia na svojo stran. Zato je Anfusu ukazal, naj
takoj odleti na Hrvako in se srea z njim. Spremljati ga mora, ko bo prevzel oblast, in budno
paziti, da se bo dral dogovora in dal Italiji Dalmacijo.
Ko je Anfuso prispel v Karlovac, je takoj obiskal Pavelia. Pogovarjala sta se sama, brez pri.
Ko je hotel Paveli po sestanku poslati brzojavko Mussoliniju, so nekatere formulacije v njej
sproile spor. Vmeal se je tudi Veesenmayer in se posvetoval z Berlinom. Nemka stran je na
koncu popustila in Paveli je lahko nadaljeval pot proti Zagrebu. Tja je priel 15. aprila 1941,
okoli tirih ponoi. Sveanega sprejema ni bilo in tako se je Paveli brez posebnega slavja
namestil v Banskih dvorih. Tistega jutra je Slavko Kvaternik po radiu Zagreb sporoil:
Hrvaki narod! Sporoam ti veselo novico, da se je tvoj s slavo ovenani poglavar vrnil v
glavno mesto Zagreb in prevzel vso svojo suvereno oblast v NDH. Poglavar ti poilja svoje
pozdrave, daje ti svoje srce, svojo energijo in svoj um in delal bo zate dan in no, kot je delal
doslej, ti pa ga spremljaj, da bomo vedno 'za dom spremni!'
Naslednji dan, 16. aprila 1941, je Paveli imenoval prvo vlado NDH. Prisegla je pred
katolikim duhovnikom iz Kustoije Vilimom Ceceljem, zagrebkim muftijem Ismetom ef.
Muftiem in evangelianskim vikarjem v Zagrebu Michaelom Backerom. Vlado so
sestavljali: predsednik vlade in minister za zunanje zadeve Ante Paveli, ki je bil tudi
poglavar oz. ef drave, pravosodni minister dr. Mirko Puk, minister za notranje zadeve dr.
Andrija Artukovi, minister za zdravstvo dr. Ivan Petri, minister za gospodarstva dr. Lovro
Sui, minister za bogoastje in pouk dr. Mile Budak, minister za gozdove in delo ing. Ivica
Frkovi, minister Jozo Dumandi in predsednik zakonodajnega poverjenitva dr. Milovan
ani.
Ko je sestavil vlado, je Paveli imenoval e druge uslubence, kljune za delovanje nove
oblasti. Za vodjo ravnateljstva za javni red in varnost je bil imenovan Evgen Dido Kvaternik,
za poveljnika ustake vojnice Juco Rukavina, za pomonika ministra za zunanje zadeve dr.
Mladen Lorkovi, poverjenik za Bosno je postal Jure Franceti, za Hercegovino Ivo Hereni
in Mijo Babi, za Liko Ivan Devi - Pivac.
Prvi zakonski akt, ki ga je Paveli podpisal, je bila Zakonska odredba za obrambo naroda in
drave z dne 17. aprila 1941.
Poglavar - neomajni ef drave
Oblikovanje prve vlade NDH je bila hkrati notranja organizacija NDH. Vlada je bila
sestavljena iz pomembnejih prvakov ustakega gibanja, od katerih je del pripadal
domovinski skupini, del pa emigraciji. Na elu vlade je bil predsednik Ante Paveli, ki si je
prilastil tudi ministrstvo za zunanje zadeve, verjetno zato, ker je dravo akalo muno
utrjevanje meja, posebej tistih z Italijo. Po rimskih dogovorih (ko je NDH prepustila Italiji
Dalmacijo) je Paveli 9. junija za novega ministra za zunanje zadeve imenoval Mladena
Lorkovia. Na zaetku maja 1941 se je podpredsedstvo vlade NDH preselilo iz Zagreba v
Banjo Luko (ki so jo hoteli preimenovati v Antingrad), ki je tako postala drugo sredie vlade.
Toda konec 1941 se je podpredsedstvo vrnilo v Zagreb.

Paveli je na poloaju prvega loveka v vladi obdral naslov poglavnik, poglavar, ki ga je

imel e v emigraciji kot ustanovitelj in vodja ustake emigrantske organizacije, kar pomeni,
da sta bili dravna oblast in ustaka organizacija tesno povezani. Paveli je kot ef drave in
vlade sprejemal vse pomembneje odloitve o zunanji in notranji politiki NDH. Imenoval in
odstavljal je visoke dravne uradnike, kot vodja ustake organizacije pa tudi visoke ustake
funkcionarje. Kot poglavar drave je bil tudi vrhovni poveljnik vojske, zato je lahko postavljal
in razmeal tudi vojake astnike. Ker NDH ni imela parlamenta, je vse zakone in odredbe
ukazoval in podpisoval Paveli. Pravzaprav je imel v svojih rokah vso oblast.
Paveli v Italiji
O vpraanjih, ki so obremenjevala odnose med NDH in Italijo, sta Paveli in Ciano
razpravljala na sestanku v Benetkah 15. in 16. decembra 1941. Pregledala sta poloaj v NDH,
Ciano pa je govoril tudi o ponudbi Nemije, da bi vso NDH prepustila Italiji. S takno
ponudbo je bil Mussolini zadovoljen, a hkrati je domneval, da so jo Nemci dali zato, ker bi se
radi umaknili iz NDH in vojsko prestavili na rusko bojie. V tem primeru bi morali Italijani
sami obraunati z odpornikim gibanjem. Potem pa so Nemci svoj predlog umaknili in se
zavzeli za veje sodelovanje z Italijo. V navzonosti generala Ambrosija so se pogovarjali e
o obnaanju italijanske armade. Paveli je zahteval, naj preklie nekatere svoje ukaze, e da
niso prijateljski do NDH. Pozneje je povedal, da ni bilo preseneenj, ampak je prilo samo do
umiritve v italijansko-hrvakih odnosih. V Benetkah sta Paveli in Ciano sklenila nekaj
gospodarskih sporazumov o e veji dobavi surovin (eleza, bakra, kositra in cinka) ter ita, ki
naj bi jih Italija plaala s stroji in tekstilom. Ciano je nael tudi vpraanje unije med NDH in
Italijo. Prizadeval si je za t. i. albansko reitev, po kateri bi bil v Zagrebu poleg Pavelia
kraljevski namestnik. Pavelia je tudi opozoril, da vojvoda Spoleto tako ali tako ne eli
kraljevskega prestola na Hrvakem. Toda Paveli je zavrnil vsakrno spremembo dravnopravnega poloaja NDH.
Po sestanku v Benetkah je Paveli obiskal e Firence oziroma vojvodo in vojvodinjo Spoleto
v njunem dvoru vila Cisterna pri Firencah.
Paveli pri Hitlerju
Na zaetku junija 1941 je Paveli zaprosil za sprejem pri Adolfu Hitlerju. Sporoili so mu, da
ga bo Hitler sprejel 6. junija 1941 v Berchtesgadnu. Ministrstvo za zunanje zadeve je na hitro
pripravilo vse za obisk. Sestavili so seznam tem, o katerih naj bi Paveli in Hitler razpravljala:
obmejna vpraanja, politina vpraanja (med temi je bilo tudi vpraanje o pristopu NDH k
trojnemu paktu ter sprejem 175.000 izseljenih Slovencev iz tajerske), gospodarski odnosi ter
hrvako-italijanski odnosi.
estega junija se je Paveli najprej sreal s von Ribbentropom, Hitler ga je sprejel ele
popoldne. Takoj na zaetku je Hitler izjavil, da ni nikoli nameraval napasti Jugoslavije. Cilj
Nemije je po njegovih besedah vedno bil, da bi bile balkanske drave njene dobre
gospodarske partnerice, in da ni nikoli nartovala, da bi jih zasedla. Tudi zdaj si mono eli, je
izjavil Hitler, da bi se med Nemijo in NDH spletli dobri gospodarski odnosi.
Paveli je pri prikazovanju razmer v NDH najprej govoril o njeni etnini sestavi, pri tem je
poudaril, da so muslimani najisteji del hrvakega naroda in da imajo najbolj ohranjeno
nacionalno zavest. O srbskem vpraanju je povedal, da obstaja ele 60 let in da so Srbi
pravzaprav Hrvati, ki so prestopili v srbsko pravoslavno vero in se tako napano poimenovali
Srbi.
V nadaljevanju pogovora je Hitler govoril o nartih, da bi Slovence preselili v NDH, Srbe pa
v Srbijo. Takne preselitve so, po Hitlerjevih besedah, teke in bolee, toda neprimerno bolje
kot neprestano trpljenje.

Na koncu obiska je dal Paveli Hitlerju darili: staro zastavo Friderika Velikega in staro
umetniko katlo s ahom, ki naj bi neko pripadala Frideriku Velikemu in naj bi jo v 18.
stoletju iz njegovega otora ukradel hrvaki vojskovodja baron Trenk.
Paveli spet v emigraciji
Po zlomu NDH proti koncu 2. svetovne vojne je NDH zapustilo veliko politinih
funkcionarjev, ki so bili povezani z ustakim gibanjem in ustako oblastjo, pa tudi pripadniki
drugih politinih smeri (privrenci HSS, katoliki intelektualci, kulturni in javni delavci), torej
vsi tisti, ki so se bali komunistinega maevanja. V emigraciji se je e drugi znael tudi
Ante Paveli, z njim se je iz NDH umaknila tudi hrvaka vlada s predsednikom Nikolo
Mandiem. Nekaterim lanom vlade je uspelo zbeati naprej na Zahod, druge ministre pa so
zavezniki izroili Jugoslovanski armadi. Nova oblast je nekdanje ministre NDH obsodila na
smrt in obesila. Paveliu in njegovemu najojemu spremstvu je uspelo priti v ameriko
okupacijsko cono v Avstriji in se nastaniti v vasici Leingreith.
Toda ko je Paveli dobil novico o izroitvi dela vlade NDH, so se za njim izgubile vse sledi.
Zaveznike oblasti so se trudile, da bi odkrile njegovo skrivalie, toda zaman. V Avstriji se je
Paveli skrival pri nekem kmetu, ta mu je tudi priskrbel ponarejene avstrijske dokumente. S
Paveliem je ivela le hina pomonica, Italijanka po rodu. Za njegovo skrivalie je vedela
tudi njegova druina, saj se je z njim sreevala trikrat na teden v gozdu blizu hiice, kjer se je
skrival. Paveli se je kratkoasil z nabiranjem gob in ribarjenjem. Tako je bilo, vse dokler
njegovi privrenci niso pripravili vsega potrebnega za njegov odhod v Italijo. Spomladi 1946
je Paveli, preobleen v patra in s perujskim potnim listom, zapustil Avstrijo in priel v Italijo.
Skozi Benetke in Firence je prispel v Rim ter tam zael zbirati privrence. Takrat je ustanovil
tudi Hrvaki dravni odbor. V Rimu je dobil zatoie na fakulteti na Via Giavomo Belli 3, ki
je edina v Rimu uivala eksteritorialnost, ker je sodila pod papeevo okrilje, za tem pa se je
skrival v samostanu San Gerolamo. Ta je kmalu, skupaj s samostanom svetega Jeronima iz
ulice Via Tomacelli 132, postal sredie vseh ustakih aktivnosti v Rimu.
Pozneje se je Paveli skrival kot nekdanji madarski general z imenom Giuseppe. V Rimu je
ivel na posestvu v ulici Via Giacomo Venezia 17, ki ga je itil Vatikan. Tam je Paveli
stanoval skupaj z bolgarskim teroristom Vanem Mihailovom, kadar pa je el ven, se je vozil
z avtom z vatikanskimi registrskimi oznakami.
V Vatikanu je delovala tudi organizacija, ki je pomagala pobeglim vojnim zloincem, jim
dajala zatoie in organizirala pot iz Evrope, predvsem v Juno Ameriko. Ta kanal je tekel iz
Rima skozi Benetke, Trst in Ljubljano v Zagreb in je bil znan pod imenom Podganja linija.
estega novembra 1948 jo je uporabil tudi Paveli, ko je iz Genove odpotoval na italijanski
ladji SS Sestriere v Buenos Aires v Argentini. Potoval je pod lanim imenom, kot inenir z
mednarodnimi dokumenti Rdeega kria. V Argentini je e iz predvojnih asov delovala
ekspozitura ustake organizacije Hrvaki domobran. Paveli je zael v njej zbirati hrvake
emigrante, da bi se skupaj borili proti jugoslovanski dravi. Juan Peron, ki je takrat vladal
Argentini, je dal Paveliu zatoie in zaito.
Na proslavi v ast desete obletnice razglasitve NDH leta 1951 je Paveli objavil nova imena
hrvake dravne vlade, ker so, kot smo e omenili, po vojni nekaj lanov njegove vlade pri
evakuaciji zajeli in izroili JA, ta pa jih je obsodila na smrt. V Argentino so prihajali tudi
drugi ustaki emigranti, se zbirali pod Pavelievim vodstvom in postajali vse bolj politino
aktivni. Paveli je v emigrantskih asopisih objavljal izjave, lanke in govore ter v njih ostro
napadal jugoslovanski komunistini reim.
Poleti leta 1954 se je Paveli v Buenos Airesu sestal z Milanom Stojadinoviem (ki je tudi
bival v Buenos Airesu). Po pisanju hrvakega in srbskega emigrantskega tiska sta se sestala
zato, da bi preuila monosti za skupen nastop Hrvatov in Srbov v tujini proti skupnemu
sovraniku - komunistinemu reimu v Jugoslaviji. Nartovala sta, da bi po razbitju

Jugoslavije ustanovili samostojni dravi Hrvako in Srbijo in med njima vzpostavili dobre
odnose. Po ve sestankih so pripravili e tekst za sporazum, le e podpisali ga niso.
Paveli je e naprej zbiral privrence in kmalu je Argentina, oziroma Buenos Aires, postala
glavno zbiralie ustakih emigrantov. Paveli je ustanovil e Hrvako dravno stranko.
Pravzaprav je bilo to novo ime za ustako gibanje, saj po vojni ni bilo pametno poudarjati
povezave s faizmom in z nacizom, ki sta bila poraena. Kmalu za tem (leta 1956) je Paveli
poskual raziriti emigrantsko politino aktivnost s preimenovanjem stranke v Hrvako
osvobodilno gibanje (HOP). Dejavnost HOP je bila zasnovana na naelih prve ustake
emigracije. Njeno vodstvo je bilo v Buenos Airesu, s podrunicami v dravah zahodne
Evrope, ZDA, Kanadi in Avstraliji.
Konec
Na 16. obletnico ustanovitve NDH (10. aprila 1957) so Pavelia napadli. V Lomas del
Palomarju, predmestju argentinskega glavnega mesta, ga je neznanec v bliini hie, v kateri je
stanoval, trikrat ustrelil (v hrbet in kljunico). Napadalcu je uspelo zbeati, Pavelia pa so
odpeljali v sirijsko-libanonsko bolninico. Tam so ugotovili, da je ranjeni inenir Pablo
Aranjos, gradbeni poslovne, v resnici Ante Paveli. Okoliine, ki so takrat nastale, so bile
zanj zelo neugodne: s padcem Perona je izgubil podporo uradnih argentinskih krogov, in to
prav v asu, ko je jugoslovanska vlada uradno zahtevala njegovo izroitev. Potem ko je
okreval, je zapustil Argentino in se naselil v Paragvaju, po tirih mesecih pa je odel v
panijo. V Madrid je prispel 29. novembra 1957.
Paveli je iz Madrida vzpostavil zvezo z organizacijami HOP po evropskih dravah. K njemu
so prihajali sodelavci iz raznih krajev, ne samo iz Evrope, ampak tudi iz ezmorskih drav.
panske oblasti so mu sicer dale zatoie, javnih nastopov pa mu niso dovolile. Kljub temu
se je poleti 1958 oglasil, toda ne v paniji. Iz Madrida je v Mnchen poslal sporoilo saboru
hrvakih drutev, ki je potekal tam. V sporoilu je apeliral na skupno delo in borbo, da bi se
im prej izpolnila elja vsega hrvakega naroda po osvoboditvi in ponovni vzpostavitvi NDH.
Toda e takrat so se nekatere emigrantske skupine distancirale od njegovih idej, e oitneje je
to postalo po njegovi smrti 28. decembra 1959 v Madridu, ko ga je atentator smrtno ranil.
Pokopan je na tamkajnjem pokopaliu.
Ko je bil drugi v emigraciji, je napisal spomine z naslovom Doivljaji. Pred tem sta izli dve
njegovi knjigi: leta 1935 roman Lijepa plavojka in leta 1941 Strahote zabluba, v kateri se
spopada s teorijo in prakso boljevizma.
Po Pavelievi smrti je vrhovni vodja HOP postal Stjepan Hefer, nekdanji poslanec HSS (njega
je nasledil Ante Bonifai), tako kot je poglavar zahteval v oporoki. Stare ustae je to
vznejevoljilo, zato se je skupina ustakih emigrantov odcepila ter ustanovila posebno
organizacijo z istim imenom in za vodjo postavila Vjekoslava Vrania. Med prvo emigracijo
je bilo ustako gibanje enotna in tesno povezano, po Pavelievi smrti pa se je zaelo cepiti na
razline skupine.