PROGRAMSKI DOKUMENT AKADEMIJE ZA DEMOKRACIJO

K rekonstrukciji demokracije v Sloveniji

UVOD V Sloveniji se po dvajsetih letih od osamosvojitve in odloitve za pot demokracije sreujemo z vrsto pozivov k prenovljenemu ali novemu tipu dravljanstva. Pozivom je skupno to, da jih izrekajo pripadniki civilne drube, ki po dvajsetletnem obdobju uvajanja in razvoja demokracije v Sloveniji ugotavljajo, da so njeni etini in pravni temelji nevarno naeti. Govorimo o krizi vrednot in krizi pravne drave, ki jo spremlja poglabljajoa se ekonomska kriza. Govorimo tudi o krizi zaupanja ljudi v dravo in demokracijo, tisto ureditev, ki smo si jo izbrali kot pot k uresnievanju svojih prihodnjih upanj. Toda kaj je demokracija? V samem jedru je demokracija primarno skrb za ivljenje: ivljenje v vseh pogledih, od biolokega preko socialnega do skupnostnega ali politinega ivljenja. To ivljenje je raznoliko, a vedno raste iz sporazumevanja in dialoga. Zdi se, kakor da smo se od tega jedra oddaljili preve, da bi ga naa demokratina skupnost e lahko zaznavala in ivela iz njega. O demokraciji namre ne moremo govoriti, ne da bi govorili o temeljni skrbi za drugega in druge kot neem, kar postavlja meje vsakrni skunjavi moi osebne, politine in ekonomske ter politiko in ire drubeno ivljenje na vseh nivojih in v vseh drubenih sistemih vraa v obmoje skrbi za skupne ideale demokracije in ne nazadnje lovenosti. V Akademiji za demokracijo menimo, da bi temu morali biti zavezani vsi, ki smo ali smo neko bili del istega demokratinega upanja. Slovenska demokracija je v krizi. e se ozremo v ekonomsko sfero, je dejstvo, da se je slovenski razvojni model izrpal. Ta ugotovitev se ne nanaa samo na njegove gospodarske rezultate. Gre za mnogo iri in globlji problem, ki naenja tudi legitimnost veine demokratinih institucij in institucij pravne drave ter kritino zmanjuje socialni kapital v drubi. V Sloveniji moramo po dvajsetih letih ponovno zaeti z izgradnjo dravnega aparata, ki naj podpre vse tiste mehanizme ter delovanja, ki vzpostavljajo in ohranjajo demokratino ureditev ter trne odnose. e

ne bomo vzpostavili demokratine ureditve ter pogojev, v katerih delujejo trne zakonitosti, smo obsojeni na razmere, v katerih bodo sistematino krene lovekove pravice, obenem pa tudi na razmere, v katerih se bo vse bolj razirjal dele prebivalstva, ki bo ivel tik nad ali pod pragom revine. Priujoi dokument eli s pregledom najpomembnejih elementov razvoja in obstoja drave sistematino podati predloge in reitve za omenjena vpraanja ter prispevati k veji kohezivnosti razmerij med dravljani in politiko s ciljem veje blaginje vseh dravljanov in s tem njihove veje enakopravnosti. S tem dokumentom eli Akademija za demokracijo prispevati k javni razpravi o stanju in perspektivah demokracije v Sloveniji in iskanju odgovorov na peree probleme drubenega razvoja Slovenije.

I. DEMOKRACIJA IN DRUBA Naa drava se je zaradi uinkov svetovne krize znala v tekem poloaju, ki ga dodatno obremenjuje e njen neustrezno izpeljan proces tranzicije, v katerem so vodilne drubene skupine zasledovale le lastni interes in ne interesa drave in njenih dravljanov. Zaradi tevilnih zlorab temeljnih nael vladavine prava, zaradi sistemske korupcije ter izrazitega interesa politike, obvladovati sfere, ki bi morale biti neodvisne od nje, se Slovenija nahaja v kru, ki lahko blokira celo vrsto drubenih podsistemov. Do preboja k bolj pravini Sloveniji ne bomo prili s politinim mesijo ali z vraanjem v preivete oblike kulturnega boja, temve le z angairanjem drube same, tj. dravljanov in skupin, ki poznajo svoje poslanstvo v okviru razvoja ideje neke drube. Med najvijimi cilji demokracije, ki jih moramo danes v Sloveniji e posebej izpostaviti, sta avtonomija dravljanov v raznovrstnih demokratinih procesih ter enakopravnost med dravljani. Vrsta protestov drubenih skupin, referendumov, pobud in dokumentov nam na razline naine kae, da smo tema dvema naeloma demokracije v preteklih letih namenili premalo pozornosti. Po eni strani se dravljani preko razlinih drubenih skupin vkljuujejo v dravotvorne procese, po drugi strani 2

prav ti dravljani skozi procese drubenega aktiviranja kaejo na razkorak med politino elito na eni ter dravljani na drugi strani. Politika in demokracija sta se v Sloveniji po osamosvojitvi povezali v drubeno kodljiv sistem oligarhij in njim nasprotujoih akterjev. Zaskrbljujoe je, da se v javnem mnenju vse bolj razraa razoaranje nad tistimi, ki jim je bila zaupana skrb za dravo. Razoaranje je veliko tudi v razmerju do same demokracije. Toda to razoaranje je zdaj tudi pouno in koristno: lahko namre pomeni nov zaetek. V Sloveniji v dvajsetih letih nismo dovolj vlagali v razvoj in inovativnost, temve smo s kapitalom tako lovekim kakor finannim v celotnem obdobju mlade drave ravnali precej neodgovorno in zasledovali le kratkorone cilje. Drava je troila preve na podrojih, ki ne prinaajo nobene dodane vrednosti z vidika dobrobiti dravljanov, zlasti mlajih generacij, ki si ele ustvarjajo materialne pogoje svojega bivanja. Zato je potreben premik k uresnievanju inovativnega dravljanstva in e pred tem dravljanskih pobud. Pot do sanacije nujno vkljuuje premislek o reformi samega institucionalnega ustroja drave, ne nujno s spremembami ustave. Menimo, da moramo v Sloveniji konno zaeti najiri dialog med drubenimi in politinimi akterji, v veji meri pa tudi odpreti prostor politine participacije dravljanov. Ti se morajo reaktivirati v smislu temeljne zahteve, ki povezuje tako pojma avtonomije kakor iz nje izhajajoe svobode: zahteve po enakopravni udelebi v stvareh, ki zadevajo skupno dobro. Gre za procese drubene imaginacije, ki temeljijo na medosebni komunikaciji ter ki prinaajo nove vizije razvoja demokracije. Tovrstni procesi presegajo zgolj podroje ukrepov v smeri transparentnosti javnega delovanja drave in z njo povezanih akterjev. Govoriti, da alternative sedanjemu stanju ni, je e izraz resignacije. Nekateri cilji, ki jih bomo podali v tem dokumentu in ki jih moramo zaeti uresnievati, so seveda dolgoroni in strateki. Drugi so bolj kratkorone in taktine narave in zadevajo takojnje monosti delovanja s ciljem preboja iz kra drubenega pesimizma in vse veje resignacije cele vrste drubenih skupin. A za oboje smo odgovorni sami: vizije nae drube in skupnega ivljenja v politini skupnosti nam ne bo dal nihe drug kot mi sami.

Konno moramo spregovoriti tudi o vrednotah, ki doloajo nae skupno ivljenje. Ni ve smiselno poudarjati, kar se dogaja v konservativnih krogih politinega in drubenega spektra, da so se zaradi taknih ali druganih okoliin kljune vrednote izgubile. Tovrstni govor nujno odpira nove delitve in ne omogoa dialoga. Demokracija je tisti prostor, kjer vrednote rastejo in se krepijo z vsakodnevnim delovanjem njenih lanov. Zato je treba spodbujati te procese in dravljanom in dravljankam ponujati monosti, da bodo s svojim delovanjem sooblikovali prihodnje monosti razvoja. e se zdaj z ravni opazovanja ali diagnosticiranja poloaja pomaknemo k vpraanju monosti razvoja demokracije oziroma e prej pogojev vrnitve njenega pomena v javni diskusiji, lahko to pot ali proces najustrezneje poimenujemo s sintagmo rekonstrukcija demokracije. V obiajnem pomenu besede "rekonstrukcija" se pred nami zvrsti vrsta sprememb ali ukrepov, morda sprememba vladajoe elite s posegi v njeno strukturo, rekonstrukcija vlade ali kaknega njenega dela. Vsi ti pomeni so izrazito preozki in delujejo zgolj po naelu gaenja poara ali zdravljenja nekaterih simptomov. Odgovorneji pristop zahteva drugaen pojem rekonstrukcije, ki je tesneje povezan s samo idejo demokracije. To pomeni, da se moramo odpreti novim, inovativnim pogledom na dravljanstvo in vlogo dravljanov v drubenih procesih. Politine elite v Sloveniji se opirajo na poznane vzorce politine gotovosti: preko pojmov, kot so levica, desnica, sindikalni boj, kapitalizem, vrednote, druina idr., vzdrujejo vnaprej fiksirani in formalni pojem demokracije kot zgolj politine ureditve institucionalnega ivljenja. Toda ti pojmi so izgubili velik del svoje prvotne uinkovitosti oziroma pomena; tu ni ve prostora za kakrnekoli spremembe nae politine izkunje. Ljudje imamo na voljo neomejene potenciale, toda z vztrajanjem pri navidezni gotovosti jih ne bomo zmogli udejanjiti. Rekonstrukcija demokracije je tako integralni del naega bivanja. Demokracija je kakor mesto, ki mu vsako obdobje doda svoj peat, ki s tem v svoji rasti omogoi svojim prebivalcem, da ivijo bolje, bolj zdravo, bolj ustvarjalno. Dopua jim dovolj avtonomije in svobode, obenem pa jih povezuje z vezmi, ki so utemeljene na stvareh, ki so nam skupne (tj. varovanje ivljenja na vseh ravneh, dobrobit ljudi vseh generacij, skrb za zdravo okolje idr.). Mnogokdo bo porekel, da tovrstni optimizem danes ni na mestu. Toda 4

druga monost pomeni vztrajanje v apatiji in inerciji, v navelianosti in resentimentu volilnega telesa (in njegovem obratu v populizem), pomeni e vejo resignacijo dravljanov, regresijo demokracije.

II. PRAVNA DRAVA IN LOVEKOVE PRAVICE Pravo, pravosodje in pravna drava so predmet nenehnih kritik. Po drugi strani se akterji pravne drave branijo pred oitki. Vendar konflikt ni produktiven, saj ne odpira pravih vpraanj. Oitki najvekrat pridejo na plan ob posameznih medijsko izpostavljenih primerih. V pomanjkanju poznavanja osnovnih zakonitosti prava, delovanja pravosodja in temeljnih znailnosti pravne drave gre pogosto za povrinsko vrednotenje, katerega namen ni vsebinski dialog. Menimo, da je treba do pravosodja in pravne drave oblikovati prave zahteve. V ta namen se je treba najprej vpraati po vsebinskem bistvu prava. Izhajajo iz predpostavke, da se vsebinsko bistvo prava skriva v temeljnih naelih in osnovnih drubenih vrednotah, je mogoe zastaviti tezo, da je problem pravne drave tako na zakonodajni kot na pravosodni ravni ta, da so temeljna pravna naela in osnovne drubene vrednote zapostavljene, zastrte, deloma pa iz pravnega reda celo izrinjene. 1. Tenja k veji preglednosti in abstraktnosti zakonodaje Ena izmed pomembnih lastnosti prava je iskanje ustreznega ravnovesja med pravinostjo in pravno varnostjo. Pravna varnost namre pomeni, da je pravo predvidljivo, zaradi esar pravni pozitivizem zahteva im vejo dolonost pravnih pravil. A takna (pretirano pozitivistina) zasnova prava lahko nato v konkretnih ivljenjskih primerih nasprotuje pravinosti, izpeljani iz temeljnih nael in temeljnih vrednot. Latinski rek Ignorantia iuris nocet (Nepoznavanje prava kodi) odraa precej ve kot to, da se posameznik ne more sklicevati na svoje nepoznavanje pravnih pravil. Tesno se prepleta z naeloma zakonitosti in pravne varnosti ter je tako sestavni del naela pravne drave. Nujna predpostavka tega naela, e ne eli biti 5

cinino, pa je, da je pravo realno sploh mogoe spoznati. To predpostavko pravni red vzpostavlja s pravilom, da morajo biti vse pisne prvine pravnega reda objavljene v uradnem listu. Vendar je koliina zakonov in drugih predpisov tako obsena, da je vsebinsko ne bi mogel pregledati niti najbolj skrben bralec tega glasila. Omenjena predpostavka je v resnici fikcija. S tem smo rtvovali pravinost v imenu pravne varnosti, ne da bi slednjo realno sploh dobili. Pravna varnost (katere izhodie je seznanjenost s pozitivnim pravom, njeno bistvo pa predvidljivost posameznikovega ravnanja) bi morala biti vzpostavljena drugae. Zato morajo biti pravila takna, da jih je posameznik zmoen doumeti, ne da bi jih prebral. To pomeni, da so e odraz temeljnih nael v drubeni skupnosti. Gre za pravila, ki so zakoreninjena v drubeni zavesti in obenem nosijo v sebi naravnopravno izroilo. Takna pravila so abstraktna ter omogoajo, da jih je posameznik sposoben ustrezno konkretizirati glede na zahteve, ki jih predenj postavljajo okoliine konkretnega primera. Kot takna za posameznika ne bodo nikoli popolno preseneenje, kakor velja v nasprotnem primeru, ko se pozitivno pravo kapilarno izgublja v nadrobno konkretiziranih normah. Ne le, da bi bila na tak nain v veji meri zagotovljena realna (in ne zgolj fiktivna) pravna varnost, marve bi se vzpostavil tudi bolj uravnoteen odnos do pojma pravinosti. Jasno je, da je taken pravni red ideal, ki ga ni mogoe dosei, je pa mogoe k njemu vsaj stremeti, se nagibati in se upirati normativnemu drobnjakarstvu, ki prej spominja na navodila za uporabo kakor na normativni drubeni sistem, ki naj ponuja vodila za loveko ravnanje in soitje. Pri tem stremljenju lahko in morata pomagati tako politika kot pravo. Na eni strani s spodobnim ustvarjanjem pravnih pravil in na drugi strani z vplivom na drubeno zavest, ki naj v pravu vidi logino zasnovano vrednotno izhodie, ne pa pozitivistini koordinatni sistem, po katerem je mogoe iskati tangente in odvode.

2. Od statistinega vpraanja sodnih zaostankov k vpraanju hitrega sojenja v posameznih zadevah Osrednja graja sodstva v samostojni dravi je bila, da zaradi njegove neuinkovitosti Slovenija ni pravna drava. Sr problema je bila v (utemeljenem) oitku, da sodia ne zagotavljajo sojenja v razumnem roku. Problem, ki je bil prepoznan kot sistemski ter je tako v strokovni kot sploni javnosti poznan kot problem sodnih zaostankov, je terjal sistemsko reitev. Znatno poveanje tevila sodnikov je bila lahko sicer sporna reitev. A tisto, kar je bistveno danes, je, da problem sodnih zaostankov v resnici ve ni tako mnoien, sistemski, da bi se ga bilo e treba intenzivno lotevati na sploni ravni. Vztrajanje pri tovrstnih oitkih je v zdajnjih razmerah nekritino ter pozornost zgolj odvraa stran od bistva. Treba je namre loiti med sistemskim problemom sodnih zaostankov na eni ter problemom nerazumno dolgega sojenja v posameznem postopku na drugi strani. Veina sodi v dravi danes nima ve dolgih akalnih dob. e hoe biti kritika sodstva konstruktivna, se mora odvrniti stran od ponavljanja, da sistemski problem sodnih zaostankov hromi uresnievanje naela pravne drave. Takna kritika, ki jo spremljajo e pavalni oitki o nesposobnih sodnikih, namre neutemeljeno poziva k udarnikemu pristopu. Tak pristop je zgreen, saj povzroa slabo in vrednotno nepoglobljeno sodno odloanje. To je bodisi vulgarno pozitivistino (v pogovornem jeziku: birokratsko) bodisi povsem stihijsko. Znailnost slednjega je, da sodnik sicer sledi svojemu notranjemu, neubesedenemu obutku pravinosti, vendar ga ni sposoben ali voljan ubesediti z uveljavljenimi metodami razlage, marve se zatee k arbitrarnemu prikrajanju pravil za potrebe posameznega postopka. Ta pot je seveda hitreja, vendar po drugi strani razkraja notranjo povezanost pravnega reda. Udarniki pristop, katerega osrednje vodilo je kvantitativna produktivnost, je, paradoksalno, izvrstna podlaga, da bodo sodni zaostanki v prihodnosti znova postali sistemski problem. Konstruktivna kritika civilnega sodstva bi se morala zato z vpraanjem sojenja v razumnem roku spoprijeti tako, kot zahteva pravni razum. To pa pomeni: z vidika vsakega posameznega postopka, v katerem si je treba (med drugim) prizadevati, da se zadeva im prej kona, in sicer zaradi konkretnih strank in ne zaradi statistinega 7

odrtavanja sodnih primerov. Konstruktivna kritika bi se morala vpraati, v em konkretno naj bi pavalni oitki o podkupljivih in nesposobnih sodnikih hromili posameznikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlaanja. e bi bila ta kritika zares poglobljena, bi lahko ugotovila, da so primeri korupcije ekscesi, ki so sicer vsega obsojanja (in tudi obsodbe) vredni, a s problemom kvalitetnega in razumno hitrega sojenja nimajo obutne zveze. Namesto trditve, da sistem ne deluje, ker sodniki ne poznajo zakonov, bi ugotovila, da je problem tudi v preslabi sposobnosti jezikovne artikulacije. Ker je pravo pojmovni sistem, pa tovrstne miselne neustvarjalnosti preprosto ne trpi. 3. Uresnievanje temeljnih drubenih vrednot skozi sojenje elimo si izboljanje, ki bi presegalo golo eljo po statistini odliki (minister v iztekajoem se mandatu je govoril celo o poslovnih rezultatih). V hierarhinem sodnikem sistemu naj se zato uveljavijo tisti sodniki, ki v pravu prepoznavajo vrednotni sistem. Poleg zbranega in koncentriranega vodenja postopka ter odloitev, ki bodo skladne z naelom notranje celovitosti in povezanosti pravnega reda, bodo ti sodniki prispevali e preseek, ki ga je od sodstva treba priakovati in zahtevati. Vpraanje, v em je ta preseek, je identino vpraanju, kako naj pravo prek sodstva udejanji obeloveke in na razumu izoblikovane vrednote. Ker je zavezano k spotovanju ustave in zakona, mora poti za uveljavitev obeveljavnih drubenih vrednot najti in obrazloiti s pomojo pronega, a vendar pravno varnega sistema pravne argumentacije. ele v primeru, e bo zavezujoe odloitve sprejemalo na takni vsebinski in metodoloki podlagi, ne bo reevalo le posaminega primera (v novoreku oitno: proizvoda), marve bo drubi posredovalo jasno sporoilo o tem, kaj je pravo ter katera so njegova temeljna naela in vrednote. 4. Okrepitev temeljne vloge vrhovnega in ustavnega sodia Poglavitna naloga vrhovnega sodia je skrb za poenotenje in za razvoj sodne prakse in ne toliko zagotovitev sojenja e na tretji stopnji; slednje pa ni niti ustavna kategorija. S sistemom dopuene revizije, ki ga je uvedla novela Zakona o pravdnem postopku, je bilo tej zahtevi na podrojih civilnega in gospodarskega sojenja (na delovnem in socialnem podroju pa e pred tem) e zadoeno. 8

Glavna naloga ustavnega sodia pa je predvsem abstraktna presoja splonih pravnih aktov. Predlogov, kako bi ta funkcija ustavnega sodia prila do izraza v veji meri, je bilo e ve in so znani. K temu je mogoe dodati le e to, da bi bilo ob ustreznem, e prej opisanem vrednotnem pristopu rednih sodi prve in druge stopnje ter ob vzpostavljeni prvenstveni nalogi vrhovnega sodia tudi ustavno sodie razbremenjeno premnogih utemeljenih ustavnih pritob ter bi se tako lahko v veji meri posvetilo abstraktni presoji splonih pravnih aktov; se pravi: predvsem presoji ustavnosti zakonov, brzdanja pa so potrebni tudi tevilni protipravni akti lokalnih skupnosti. 5. lovekove pravice in kazensko pravo lovekove pravice so vrednostno jedro demokratine in pravne kulture kot take. Brez tega koncepta danes ne znamo odgovoriti, zakaj je nedopustno npr. posei v ivljenje soloveka, v njegovo telesno integriteto, dostojanstvo idr. Kljub temu, da razmere glede spotovanja lovekovih pravic pri nas niso alarmantne, kar je znailnost demokracij sploh, je mo opaziti premike, ki naenjajo ugled tega koncepta. Nepogreljiva elementa njihovega ivljenja v praksi sta dosledno spotovanje univerzalnosti naslovnikov lovekovih pravic in naelnosti pri njihovem uresnievanju in sankcioniranju. Patoloke pojave, ki naenjajo avtoriteto lovekovih pravic, lahko prepoznamo ravno s pomojo teh dveh kriterijev. Predlagamo dva ukrepa: Rehabilitacija posameznika kot nosilca lovekovih pravic Koncept lovekovih pravic je vzniknil iz razsvetljenske podobe loveka kot posameznika, obdarjenega z umom in vestjo, ki ga vpisujeta na horizont univerzalnosti. Toda v dandananji praksi je posameznik kot nosilec lovekovih pravic stopil v ozadje. Medij, v katerem so bile lovekove pravice po 2. svetovni vojni izbojevane, tj. emancipatorna gibanja, je povratno vplival na koncept sam, ki je zael delovati skozi kolektivno referenco. Danes se zato veinoma govori o pravicah doloenih drubenih skupin: nacionalnih, spolnih, verskih idr. Emancipatorna gibanja so bila nepogreljiva, saj so omogoila izjemen preboj na podroju demokratine kulture Zahoda. Hkrati pa se je ob tem al oblikovala slepa pega nesenzibilnosti, v 9

katero lahko pade posameznik, ki so mu krene lovekove pravice in ni pripadnik nobene od socialnih skupin, glede katere potekajo aktualna prizadevanja za izboljanje poloaja. Rezultat je nerazumljivo visoka toleranca do nasilja pri nas, denimo nasilje nad mladimi v nonih klubih s strani varnostnikov, ki se je nekajkrat e konalo tragino. Osupljivo je, da se nobena od institucij, ki se posveajo varovanju lovekovih pravic, z uradom varuha lovekovih pravic na elu, nikoli ni odzvala na take tragedije. To pria, da je treba revidirati naslovnika lovekovih pravic in ga vrniti nazaj tja, od koder izhaja: k loveku; kot loveku, ki mu pripada neodtujljivo dostojanstvo, ne glede na kakrenkoli socialni predikat. Opustitev retorike bagatelnosti v kaznovalnem pravu Koncept lovekovih pravic se od drugih normativnih sistemov v preteklosti razlikuje po tem, da ni le deklariran kot zavezujo, pa pa da je neizprosno zahtevan. lovekovih pravic ne razumemo kot zgolj naelno orientacijo, pa pa kot fenomen, ki se mora potrjevati v vsakodnevni praksi. Del te zavesti so prizadevanja za osveanje in promocijo lovekovih pravic, ki so postala tudi del izobraevalnega procesa. V zvezi s tem je pri nas e veliko narejenega. Z veliko zadrego pa se sooamo ob situacijah, ko do posamezne kritve dejansko pride. Sankcioniranje kritev lovekovih pravic sodi v domeno kazenskega prava, kjer zaman iemo jasen pojem kazni kot take. V ospredju navadno stoji zgolj skrb za obrzdanje maevalnosti ulice, kar je vsekakor del naloge. Zgolj negativna dra pa ne more pripeljati do avtonomnega pojma kazni. Popolnoma neskladno s konceptom lovekovih pravic je retorika npr. bagatelnosti, ki jo del stroke vpeljuje kot argument za odstop od naelnosti pri sankcioniranju kaznivih dejanj. Povsem odkrito se govori o paralelnem smotru, ki v vse veji meri prevzema doloitev vrste in obsega kazni. Gre za razbremenjevanje zavodov za izvrevanje kazenskih sankcij in zmanjevanje s tem povezanih strokov. To je nedopustno in predvsem nespotljivo do rtve kaznivega dejanja. O kulturi lovekovih pravic ni mogoe govoriti v okolju, kjer drava rtvi kaznivega dejanja sporoa, da je bagatelna rtev in da je zaradi tega za nameek e obremenjen 10

proraun. Kakrnokoli prilagajanje sankcije okoliinam, kot so stroki in kapacitete objektov, za katere mora poskrbeti drava, je nezdruljivo s kulturo lovekovih pravic. Pravica rtve do kaznovanja kot lovekova pravica Izvajanje kazni kot namerna deprivacija interesov posameznika s strani dravnih institucij je okoliina, ki upravieno zahteva posebno skrbnost s stalia spotovanja lovekovih pravic. Danes je splono sprejeto, da, ne glede na teo hudodelstva, storilec ne sme biti izpostavljen poniujoemu ravnanju in kritvi dostojanstva. Hkrati pa je al na drugi strani iz pojma kaznovanja v celoti odstranjen vidik lovekovih pravic rtve, kar smo prikazali v prejnji toki. Za vzpostavitev ravnovesja zato predlagamo, da se v pravni red zapie pravica rtve do kaznovanja kot lovekova pravica. Pri tem nikakor ne gre za vpeljavo vloge posameznika v kazenskih postopkih, opustitev privatne justice je prvi pogoj civilizirane pravne kulture. Ta pravica prav tako ne eli uvesti neke nove pravice, pa pa zgolj izreka, kaj lovekove pravice kot take so: brezkompromisna zaveza skupnosti in ne le deklariranje dobrih namenov. Protislovno bi bilo trditi, da je skupnost zavezana kulturi lovekovih pravic, e kritev ne sankcionira s primerno kaznijo. Kategorinost kaznovanja bi morala slediti e iz kategorinosti krene pravice same, toda al je prilo do situacije, ko diskurz sankcioniranja ivi samostojno ivljenje, ne glede na naravo krene pravice. Vpeljava prilagajanja sankcije vsakodnevnim pripravljenostim in kapacitetam drave dokazuje, da je tak ukrep potreben. lovekove pravice bomo obvarovali le, e jih bomo obravnavali kot to, kar so: brezkompromisna zahteva za spotovanje dostojanstva loveka in ne zgolj deklariranje dobronamernosti v okviru vsakokratnih materialih pogojev. Bistveno zmanjanje pristojnosti lokalnih skupnosti na podroju kaznovalnega prava Pri utemeljevanju legitimnosti demokratine ureditve ima posebno mesto kaznovalno pravo. To je tista panoga prava, katere poglavitni instrument je uporaba prisilnih sredstev nad dravljani. Ker gre pri tem za neprostovoljni poseg v zasebno sfero loveka, je kljunega pomena, da je proces kaznovanja transparenten postopek, ki sledi splono pripoznanim ciljem. To lahko doseemo le, e je 11

zakonodaja, ki doloa kaznovanje, im bolj enovita in e je organov, ki jo izvrujejo, im manj. Z dodelitvijo preirokih pristojnosti lokalnim skupnostim za kaznovanje se je zgodilo prav nasprotno. Nastalo je nepregledno tevilo obinskih odlokov, ki jih izvruje mnoica raznih obinskih redarskih slub. Sprva je bila pristojnost teh organov omejena na urejanje mirujoega prometa, v zadnjem asu pa je opazen trend porasta pooblastil, vkljuujo pooblastilo za uporabo prisilnih sredstev. Poleg tega v razdrobljeno kaznovalno politiko vstopa ekonomski uinek kaznovanja, o emer pria razmah dejavnosti mestnih redarstev in nedaven poskus uvedbe oderukih kazni v glavnem mestu. Masovno izrekanje kazni zaradi razmer v proraunu lokalne skupnosti je nezdruljivo z demokratino politino kulturo in s podobo loveka kot avtonomnega in dostojanstvenega bitja.

III. ZNANJE IN INOVATIVNOST 1. Inovativnost kot gonilo napredka drube Kot lanica Evropske unije je Slovenija zavezana k zasledovanju ciljev strategije Evropa 2020, tj. ciljev pametne, trajnostne in vkljuujoe rasti. Pri tem so zlasti inovativnost ter raziskave in razvoj kljuno gibalo za doseganje drubene in gospodarske blaginje ter okoljske trajnosti. Trenutno stanje Slovenije (pa tudi EU) tako terja inovativne reitve. Tako bo morala vejo pozornost nameniti spodbujanju inovativnih pristopov iz znanja, ki je pridobljeno na univerzah, raziskovalnih institucijah, v okviru gospodarstva ter drugih oblik izobraevanja in razvijanja znanj ter sodobnih tehnologij. V Sloveniji drubeno okolje ter politini ukrepi ne spodbujajo in ne podpirajo v dovoljnji meri razvoja najboljih potencialov svojih dravljanov, e posebej ne mlajih generacij. Za doseganje veje ravni drubenega in s tem ekonomskega in socialnega razvoja je tako treba sprejeti med drugimi naslednje ukrepe: e na osnovni stopnji izobraevanja je treba v unih nartih zagotoviti monost uenja in razvoja prenih usposobljenosti, kot so kritino razmiljanje,

12

reevanje problemov, ustvarjalnost, skupinsko delo ter medkulturno znanje in komunikacijske sposobnosti; pozornost je treba nameniti tudi znanju, ki bo na vseh podrojih znanosti in drubenih ter humanistinih ved vodilo v inovativne preboje; nart razvoja sodelovanja med gospodarstvom in univerzo enakopravno po regionalnem kljuu s ciljem integracije predvsem mladih diplomantov in doktorjev znanosti v podjetnike in druge iniciative, ki so plod inovativnega razmiljanja; s tem bi v Sloveniji regionalizaciji dali razvojni potencial; nart subvencioniranja nadarjenih diplomantov in doktorjev znanosti po naelu dravnega kredita ali jamstva za odpiranje novih inovativnih podjetij ter zaposlovanje potrebnih kadrov; ukrep vkljuuje tudi monost financiranja postdoktorskega tudija v tujini z namenom vrnitve mladih znanstvenikov v Slovenijo po opravljeni specializaciji; razvijanje "socialnih inovacij" - po eni strani kot sredstev za izpolnjevanje socialnih potreb, ki jih trg ali javni sektor neustrezno izpolnjujeta, po drugi strani pa kot naina za krepitev samozavesti ljudi in vzpostavljanje novih socialnih razmerij in modelov za sodelovanje; s tem je povezano oblikovanje usposobljenih posrednikov in ustreznih mre. 2. Avtonomija univerze Neizogibni okvir razmiljanja o pomenu univerze danes predstavlja bolonjska reforma. Odnos do te reforme, ki ga je zaznamoval nihljaj od nereflektiranega navduenja do nereflektiranega odklanjanja, se danes izteka v tevilne, bolj umirjene diskusije o tem, kaj bi reforma morala prinesti in esa ne. al te diskusije ostajajo na povrini problematike, saj nehote ponavljajo izhodino napako reformiranja univerzitetnega prostora. Neodgovorjeno namre ostaja kljuno vpraanje: ali je univerza sploh podroje, ki se ga da reformirati na osnovi politine odloitve. Univerza je prostor porajanja idej, kjer se je vselej najprej izreklo tisto, kar je bilo za skupnost zavezujoe v prihodnosti. ele v univerzitetnem diskurzu naa druba izve, kaj vsakokrat je. To je temeljna znailnost avtonomije univerze. Avtonomija se ne izrpa zgolj v zaiti pred politinim poseganjem vanjo. To je le povrinski, negativni vidik, kljuni pa je pozitivni pojem avtonomije univerze kot zmonosti za isto kreativnost. Univerzo postaviti v vlogo izvrevalca neke (npr. gospodarsko 13

relevantne) politike je zgreeno. S tem univerzo poniamo v razvojni oddelek neke proizvodnje, izgubimo pa monosti razvoja in inovacij, ki izhajajo iz uresnievanja njene avtonomije. Pogosto se pri nas govori o zaiti univerze pred lovkami kapitala, ki naj bi si jo elel podrediti v skladu s svojimi interesi. Seveda je nujno upotevati, da take tenje obstajajo. Toda obravnavati erozijo univerzitetnega prostora zgolj kot posledico dejavnosti zainteresiranih akterjev pomeni spregledati resnost veliko bolj nevarnega procesa. Tako kot avtonomnost univerze ni v izvornem pomenu neoviranost v njej dejavnih subjektov, pa pa dogajanje duha nekega asa v celoti, tako je tudi kapitalski poseg v avtonomijo univerze mogo ele, ko se izgubi prava predstava o tem, kaj je poslanstvo univerze. Bolonjska reforma ni izraz parcialnih interesov, pa pa sta oba posega v univerzo, bolonjska reforma in parcialni interesi, mona ele zaradi temeljne dezorientacije, kaj je univerza kot taka. Zadrega je nastala v univerzi sami in se mora tam tudi reiti. Zato univerze ni mogoe politino reformirati, lahko se ji le obzirno pomaga, da najde sama sebe: za politiko je v dvomu prva izbira pasivnost. Obenem tudi ni mogoe univerze reducirati na setevek kompetenc ali znanj. Da erozije univerzitetnega prostora ne moremo razumeti zgolj kot posledice parcialnih interesov, pria razrast procedur, ki zavezujejo lanice univerze pri vsakdanjem delovanju, in njihova nepreglednost. Interes kapitala je uinkovitost: v im kraji in pregledni obliki vzpostaviti komunikacijo na kateremkoli podroju. Nasprotno, danes je za univerzo veliko breme njena iskrena namera dosei im vejo natannost, ki pa se izgublja v blodnjakih nepreglednosti. Gre za naivno predstavo, da se z mnoenjem in zapletenostjo procedur vea transparentnost in kakovost komunikacije. Zaposleni na fakultetah in intitutih se vse bolj pritoujejo zaradi nerazumljivih, obsenih in asovno izjemno potratnih procedur, ki jih zavezujejo vse od oddaje poroila, prijave projekta, pa do spremembe tudijskega programa idr. To je okoliina, ki po nepotrebnem izrpava vrhunsko izobraene ljudi in jih odteguje od tistega, kar je v osnovi njihovo delo.

14

IV.

KAKOVOSTNO

UPRAVLJANJE

KOT

POGOJ

DEMOKRACIJE

IN

DELUJOEGA TRGA 1. V Sloveniji ne premoremo niti demokracije niti trga Nesporno dejstvo je, da v Sloveniji v tem trenutku ne premoremo niti demokracije niti trga oziroma da so tako demokratina ureditev kot trne sile mono omejene in okrnjene. V tem trenutku vladajoe elite prebivalstvu ne ponujajo programa, ki bi izgrajeval demokratino ureditev in vzpostavljal trne odnose. Niti niso elite, ki vladajo prebivalstvu Slovenije, sposobne razmisliti o razvojni in modernizacijski blokadi drube in gospodarstva. Postale so same sebi namen, izgubile so stik s prebivalstvom in realnostjo. Pregled javnomnenjskih raziskav razkriva, brez najmanjega dvoma, da prebivalci Slovenije niso zadovoljni z demokratino ureditvijo v dravi. Dele nezadovoljnih z demokracijo je v tem trenutku najviji, odkar je bila v Sloveniji uvedena demokratina ureditev. Tudi dele nezadovoljnih z delovanjem trenutne vlade je najviji v zadnjih dvajsetih letih. In obratno, dele zadovoljnih z demokracijo in vlado je najniji v zadnjih dvajsetih letih. Prav tako velja, da je dele prebivalstva, ki zaupa v politine stranke, ki zaupa dravnemu zboru ter vladi, kot tudi dele prebivalstva, ki zaupa sodstvu, najniji v zadnjih dvajsetih letih. 2. Sooamo se s kolapsom konkurennosti gospodarstva Vzpon ter prevlado nezaupanja v demokracijo spremlja padec konkurennosti gospodarstva. Kae, da je ta padec neustavljiv, e ne bo prilo do korenitih sprememb naina delovanja politinih in gospodarskih elit ter drave. Da konkurennost v Sloveniji upada, kaejo rezultati dveh kljunih mednarodnih raziskav, tj. Poroila o svetovni konkurennosti, ki jo izvaja Svetovni gospodarski forum iz eneve, ter Letopisa svetovne konkurennosti, ki jo izvaja Intitut za razvoj managementa iz Lausanne. V raziskavi Svetovnega gospodarskega foruma smo od leta 2008 do leta 2009 izgubili 8 mest, Slovenija je s 37. je tako padla na 45. mesto (v raziskavo je bilo vkljuenih 139 drav), od leta 2009 do leta 2010 pa je naa drava izgubila e nadaljnjih 12 mest (v to raziskavo je bilo vkljuenih 142 drav). V raziskavi 15

Intituta za razvoj managementa je Slovenija med letoma 2008 in 2009 izgubila kar 20 mest, z 32. je padla na 52. mesto (v raziskavo je bilo vkljuenih 58 drav), v letu 2010 pa je pridobila zanemarljivo eno mesto (v raziskavo je bilo ponovno vkljuenih 58 drav). V prvi raziskavi smo potemtakem izgubili 20 mest, v drugi pa 19. Dejstvo je, da je kakovost institucionalnega okolja v Sloveniji izjemno slaba, da nizka raven konkurennosti gospodarstva resno ogroa blaginjo prebivalstva in da je poveanje socialnih napetosti v dravi neizogibno. K vsemu navedenemu je treba dodati, da je pri vrsti kazalcev, ki so vkljueni v obe zgoraj omenjeni raziskavi, Slovenijo prehitela tudi Romunija in da je nao dravo mono prehitela tudi Estonija, ki je e pred desetletjem za nami precej zaostajala. Izpostavimo lahko e naslednja, z vidika konkurennosti izjemno

problematina podroja: prvi, dravni aparat ne deluje transparentno in uinkovito; drugi, vzpostavljeni pravni in regulativni okvir zavirata poslovanje in zmanjujeta raven konkurennosti podjetij; tretji, delovanje finannega sektorja je netransparentno, dostop do bannih kreditov in tveganega kapitala pa mono omejen; etrti, vodstev podjetij ni mogoe nadzirati, tega ne zmorejo ne nadzorni sveti podjetij ne delniarji; peti, trg ter tukajnja podjetja so zaprta za tuja podjetja in tuje managerje; in esti, prebivalstvo je izrazito nenaklonjeno ukrepom, ki bi poveali konkurennost tukajnjih podjetij. Vsi zgoraj navedeni kazalci in posledino njihova analiza kaejo na obstoj razsenosti sistemske korupcije, ki doloa temeljne pogoje in okvir delovanja podjetij v Sloveniji. Izpostavimo lahko naslednje sklope poslovnih praks in dr, ki so arhaine in blokirajo procese razvoja in modernizacije. Prvi, oitno je, da je dostop do denarnega toka mono omejen. Sklepamo lahko, da v dravi obstajajo doloeni akterji, ki so pri pristopu do denarnega toka privilegirani. Najverjetneje so to tisti akterji, ki so imeli pristop zagotovljen e v asu prejnje politine in gospodarske ureditve, ter novinci, ki so povezani z doloenimi omreji ter klani. Na osnovi zgoraj povzetih kazalcev je mogoe sklepati, da je poslovanje kljunih akterjev, ki zagotavljajo pristop do denarnega toka, pogojeno z vkljuitvijo v e dlje asa obstojea omreja. Ta podeljujejo denar na podlagi politinih (in ne morda na podlagi gospodarskih oz. trnih meril) ter na podlagi specifinih kriterijev lojalnosti doloenim 16

omrejem. Ker so ta omreja izredno mona in ker nikoli ni prilo do njihovega preienja, so iz dostopa do denarnega toka izloena potencialno najkonkurenneja manja in srednje velika podjetja. Razvidno je, da se v tem primeru sreujemo z delovanjem, ki je bilo znailno za as pred letom 1991. Le da je to zdaj namenjeno ozko omejenemu krogu izbrancev, ki pripadajo lanom razlinih strankarskih in gospodarskih omreij. Drugi, oitno je, da je nadzor nad upravami podjetji onemogoen oz. da je mono omejen. Nadzora ne izvajajo niti nadzorni sveti niti delniarji niti te vloge na opravlja trg. Prav tako je onemogoen dostop tujim investitorjem ter tujim podjetjem. Tujcem ni omogoen vstop v uprave 'slovenskih' podjetij. Prilo je torej do vzpostavitve skorajda docela zaprtega sistema, ki je rezerviran predvsem za 'podjetnike', ki jih podpirajo nosilci politine moi. Vse to vodi do prerpavanja sredstev podjetij na raune v tujih dravah. Seveda tukaj nikakor ne moremo govoriti o delovanju uprav, ki bi bilo usmerjeno k izboljavam konkurennosti podjetij na globalnih trgih, pa pa uprave vzdrujejo podjetja pri ivljenju le v tolikni meri, da jim njihov obstoj omogoa e omenjene prakse prerpavanja sredstev v tujino in s tem ropanja lastne drave. K navedenemu je treba dodati, da ne gre le za tiste posameznike, ki jih podpirajo nosilci politine moi, pa pa se je krog nenadziranih uprav ter uprav, ki zlorabljajo svoj poloaj, bistveno raziril ob spoznanju, da nadzorni mehanizmi v nai dravi ne delujejo. Tretji, tovrstne prakse omogoa zaton pravne drave ter skorajda popolna neuinkovitost veine nadzornih organov v dravi, vse od policije in toilstva, pa do nadzornih svetov in delniarjev. V tem kontekstu lahko zatrdimo, da pri nas obstajata dve pravni dravi, ena od njiju je namenjena preganjanju drobnih deliktov "plebsa", druga pa opraviuje zlorabe in mree organiziranega ter gospodarskega kriminala, ki sta privilegija gospodarskih in politinih oligarhij. Ena od posledic zatona pravne drave je, da se obutek brezpravja krepi, hkrati z njim pa se v oeh prebivalstva vse bolj krepi tudi dvom v samo demokratino ureditev. In etrti, kae, da je prebivalstvo v Sloveniji izrazito nenaklonjeno spremembam, ki bi privedle do vijih ravni konkurennosti gospodarstva. Ocenjujemo, da med prebivalstvom e zmeraj prevladuje egalitarni sindrom, tj. 17

vrednostno-normativni kompleks, ki je nenaklonjem modernizacijskim spremembam. Razlogi za to so sicer kompleksni. Egalitarni sindrom zagotovo ni edini dejavnik, ki vpliva na blokado procesov modernizacije, niti se vse prebivalstvo ne podreja ali sledi egalitarno-avtoritarnim praksam. So pa v tem trenutku, zaradi zatona demokratinega projekta in blokade trnih zakonitosti, egalitarno-avtoritarne prakse tiste, ki prevladujejo in jih podpira nain delovanja drave in gospodarsko-politinih oligarhij. 3. V Sloveniji vlada sistemska korupcija Zaton demokratinega eksperimenta ter okrnjenost trnih zakonitosti v Sloveniji sta posledici vzpona sistemske korupcije ter postopnega razkroja drave in njenih institucij, ki se odvija v zadnjih dvajsetih letih in v zadnjem letu doivlja svoj vrh in se izteka v svoj logien zakljuek. Da se v dravi utrjuje sistemska korupcija, je kljuno sporoilo Letnega poroila 2010 (z dodatkom do vkljuno maja 2011) Komisije za prepreevanje korupcije Republike Slovenije. V Sloveniji imamo opraviti s sorazmerno nizko stopnjo administrativne ('cestne') ter korupcije belih ovratnikov, je pa gospodarsko finanna kriza /.../ v Sloveniji razkrila dolgoletni razvoj sistemske / institucionalne korupcije (Letno poroilo 2010, 2011: str. 8). Komisija ugotavlja, da v Sloveniji zaznavamo 12 od 13 indikatorjev, ki jih teorija nateva kot znak prisotnosti sistemske korupcije (prav tam). Mednje med drugimi sodijo: obstoj gospodarskih monopolov, kartelov in omejene konkurence; politino obremenjeni procesi ekonomske liberalizacije in privatizacije; majhna verjetnost odkritja in kaznovanja krilcev zakonov zaradi ibkosti in pomanjkanja prioritet nadzornih institucij ter organov odkrivanja in pregona; institucionalna in politina negotovost, povezana s krizo, volitvami in nizkim zaupanjem v institucije pravne drave in politinega sistema; neizdelan in prenormiran sistem javnega naroanja; nedodelan sistem notranjih revizij glede smotrnosti porabe javnega denarja; ibkost nadzornih organov v gospodarstvu; politizacija in netransparentna privatizacija medijskega prostora; neuinkovit in netransparenten sistem financiranja podjetnitva s strani finannih institucij; vpliv lobijev na zakonodajni proces (prav tam: str. 8-9).

18

Poleg zgoraj navedenega izpostavljamo naslednji ugotovitvi Komisije za prepreevanje korupcije (KPK). Prvi, KPK ugotavlja, da v Sloveniji nismo pria izrazito ibki pravni dravi, ki bi sama po sebi omogoala razrast sistemske korupcije in korupcije belih ovratnikov, ampak je trend obrnjen: sistemska korupcija onemogoa optimalen razvoj pravne drave. Komisija sklepa, da je mona ocena, da se v RS sreujemo s pomembnim upadanjem zaupanja med vsemi drubenimi, politinimi in gospodarskimi akterji, kar destabilizira celoten drubeni, pravni, politini in gospodarski ustroj republike (prav tam, str. 9). In drugi, pomenljiva je tudi ugotovitev, da /p/odatki kaejo na to, da poslovno okolje v RS ni transparentno, da v njem vztraja preve privilegiranih akterjev, katerih financiranje poteka v skladu z mehanizmi, ki niso trni, pa pa so utemeljeni na interesnih povezavah (prav tam). Zadnja od navedenih ugotovitev se sklada z ugotovitvami o delovanju gospodarstev v socialistinih drubah, ki jih je leta 1980 podal Janos Kornai, in sicer da imamo v socialistinih drubah opraviti s t. i. 'mehkim omejevanjem prorauna'. Teava je v tem, da tovrstne metode upravljanja z denarnim tokom ter gospodarskimi akterji, tj. podjetji, v Sloveniji vztrajajo tudi dvajset let po prehodu v trno gospodarstvo in da jih ni mogoe vzdrevati drugae kot z nianjem pla in vztrajnim zadolevanjem v tujini, ki pa ima svoje logine omejitve. Kritina teava tovrstnega poslovanja je, da vzpostavlja podjetja kot od svojega okolja neodvisne celote, ki ne prilagajajo svoje proizvodnje potrebam trga. Takna podjetja so v asu kriz, ko preseejo znosne kreditne obremenitve, obsojena na propad. 4. Grozita nam avtoritarizem in revina Docela upravien je sklep, da nam grozita na eni strani vzpon oligarhinih elit in avtoritarizem, na drugi strani pa revina. In ker je Slovenija kot politina in gospodarska celota v okviru EU, v e veji meri pa v globalnem okviru, majhna, lahko trdimo, da bo zdrs v avtoritarizem in revino resno ogrozil tudi nacionalno samostojnost in avtonomnost. Blokada delovanja finannega sistema, nesmotrnost delovanja nadzornih svetov, nizka raven zakonitosti in visoka raven birokratizacije gospodarskega sistema skupaj z obstojeim vrednostnim sistemom prebivalstva, ki je izrazito nenaklonjeno razvojnim spremembam, kaejo, da se je slovenska druba znala na mrtvi toki, s 19

katere se zdi mona le pot nazaj v preddemokratino obliko vladanja. Obenem pa je pot naprej mona le, e bo prilo do korenitega preloma z uveljavljenim nainom delovanja finannega sistema v celoti, delovanja upravnega aparata ter z uveljavitvijo pristnega podjetnitva, ki ne bo podvreno roparskim praksam, ki jih spodbuja tesna povezanost managerjev paradravnih podjetij, politinih elit in vodstev bank. Pred nami je izjemna naloga. Razmisliti moramo o poloaju, v katerem smo se znali. Na ugodno razreitev nae eksistenne zagate pa ne moremo upati, e ne bomo pristali na demokracijo v politini sferi ter sprejeli trnih zakonitosti. Druba in gospodarstvo morata nagrajevati najpodjetneje, najkreativneje in najinventivneje posameznike in podjetja. Obenem pa mora biti vzpostavljen znosen in vzdren kapitalizem, brez ekscesov, ki ogroajo blaginjo prebivalstva ne le v nai dravi, temve na globalni ravni.

V. EKONOMIJA IN DEMOKRACIJA Slovenski razvojni model se je izrpal. Ta ugotovitev se ne nanaa samo, niti ne predvsem, na njegove gospodarske rezultate. Gre za iri in globlji problem, ki naenja tudi legitimnost veine demokratinih institucij in institucij pravne drave ter kritino zmanjuje socialni kapital v drubi. eprav se na povrju kot glavni problem kae gospodarska kriza, pa korenine gospodarskih in socialnih teav segajo globoko v jedro delovanja politinega sistema in demokracije same. Zato je tudi razpravo o potrebnih ukrepih na podroju gospodarstva treba zaeti z razpravo o potrebnih spremembah kljunih institucij demokratinega ivljenja. e na problematiko institucij pogledamo tudi skozi prizmo ekonomskega pristopa, ugotovimo, da je razprava o institucionalnih spremembah ujeta med dve eri. Na eni strani je jasna potreba po uinkovitejem sprejemanju politinih odloitev. Na drugi strani pa je, e danes, e bolj pa ob uinkovitejem nainu odloanja, oitna potreba bo veji institucionalni odgovornosti nosilcev teh odloitev.

20

1. Parlamentarni sistem Z vidika uinkovitosti odloanja bi bilo smiselno okrepiti vlogo mandatarja za sestavo vlade. Mandatar naj po izvolitvi v dravnem zboru sam (brez soglasja parlamenta) imenuje ministre in naj jih ima tudi sam monost razreiti. S tem se bo zmanjal neposredni vpliv strankarske politike na delovanje vlade, ministri bodo bolj lojalni njemu kot stranki, ki ji morda pripadajo. Ekonomske raziskave kaejo, da fragmentiranost vlade negativno vpliva na javno finanno stabilnost. Zato naj se vlada skri na razumno tevilo ministrstev. Podobno velja tudi za dravni zbor, za katerega nekatere primerjave kaejo, da je glede na tevilo prebivalcev zelo tevilen. Dravni svet je v sedanji obliki odsev preivetega modela drubenega korporativizma, ki nekaterim interesnim skupinam daje privilegiran vpliv na odloitve zakonodajnega telesa. Dravni svet naj se bodisi ukine bodisi tevilno zmanja in spremeni v zastopstvo regionalnih interesov. Njegova pristojnost naj bo v tem primeru omejena na zakone, ki vplivajo na gospodarski in socialni poloaj oziroma razvoj regij. Nateti ukrepi bi poveali uinkovitost vladanja. Z vidika odgovornosti pa je treba na drugaen nain urediti monost nezaupnice vladi oziroma predasnih volitev. Za to je ve monosti. Ena monost bi bila vezava predasnih volitev na neke vnaprej doloene pogoje, recimo tako, da bi morala vlada na zaetku mandata obvezno narediti program dela, ki bi vseboval kljune ukrepe in cilje in bi ga potrdil dravni zbor, predsednik drave pa bi imel pristojnost razpisati volitve, e bi bili ti cilji (po oceni neodvisnega telesa) doseeni manj kot 50-odstotno. Podobno bi lahko predpisali tudi, da lahko predsednik drave razpusti parlament, e ta ni spotoval odloitev ustavnega sodia. Druga monost bi bila poenostavitev monosti oziroma postopkov, da do predasnih volitev pride po odloitvi poslancev samih. Tretja monost, ki bi praktino odpravila potrebo po predasnih volitvah, pa bi bila, da bi vsaki dve leti na novo izvolili polovico parlamenta. Ker bi lo samo za polovico poslancev, bi s tem zmanjali oke v smislu popolnih obratov z leve na desno, hkrati pa bi vsaki dve leti ljudje imeli monost, da ocenijo politiko vlade. Pri dobrem delu bi 21

vlada s tem postala v parlamentu moneja, pri slabem pa bi bila prisiljena v spremembo sestave koalicije ali celo v zamenjavo premiera. Poseben problem, ki zniuje odgovornost, je tudi nizka mobilnost v politiki. Isti ljudje kroijo med razlinimi funkcijami in tekoe prehajajo med izvrno, zakonodajno in celo pravosodno vejo oblasti ali pa s politine funkcije celo prestopijo v dravno upravo. Stopnja vstopa novih akterjev in ljudi na politino prizorie je nizka. Poiskati bi bilo treba smiselne ukrepe, s katerimi bi spodbudili mobilnost in vstop. Ena monost, ki jo dajemo v razmislek, je prepoved zaposlovanja funkcionarjev v javni upravi, pravosodju in na vodilnih poloajih v tistih sistemih, ki se upravljajo po naelu funkcionalne avtonomije (npr. minister ne more postati rektor javne univerze, vodja urada za varstvo konkurence ali guverner centralne banke). V smislu zagotavljanja veje pretonosti bi lahko predpisali tudi minimalno kvoto (npr. 25 %), koliko mora biti na vsaki kandidatni listi ljudi, ki niso kandidirali na zadnjih volitvah. 2. Volilni sistem in referendumi Veinski volilni sistem omogoa vejo uinkovitost vladanja, saj se oblikuje majhno tevilo monih strank, hkrati pa se tudi povea vpliv volivcev na uspeh posameznih kandidatov in ne le strankarskih list kot celote. Vendar pa obstaja nevarnost, da bi taken sistem e bolj omejil monosti za vstopanje novih akterjev na politino prizorie, se pravi za uveljavljanje posredne odgovornosti obstojeih nosilcev oblasti prek pojavljanja novih konkurentov. Zanimiva alternativa je oblikovanje ene same volilne enote na ravni drave, kar bi olajalo vstopanje novih politinih skupin. V kombinaciji z obveznim prenosnim preferennim glasom ali celo Bordinim tetjem bi se tudi mono poveal vpliv volivcev na uspeh posameznih kandidatov. Pomembne omejitve politine konkurence in s tem odgovornosti so tudi v nainu financiranja politinih strank. Sedanja ureditev, kjer je proraunska dotacija sorazmerna tevilu prejetih glasov, pomeni, da drava subvencionira prevladujoe trne igralce in otekoa novim vstop na trg. Bolj smiselno bi bilo uvesti obraten, degresiven sistem financiranja. Enako velja za doloila, s katerimi so v asu predvolilne kampanje t. i. parlamentarne stranke preferirane pri medijskem asu. 22

Referendumi so smiselni kot orodje, s katerim lahko dravljani prepreijo uveljavitev zakona, ki bi pomembno prizadel veino opredeljenih volivcev. Kot takni so lahko pomembna omejitev samovolje politinih elit. Da bi to svojo vlogo lahko opravili, pa ne smejo postati orodje prav teh elit za medsebojno politino obraunavanje. Zato je treba odpraviti monost, da lahko referendume predlagajo poslanci, dravni svet ali dravni zbor, ohraniti pa sedanjo ureditev naknadnega zakonodajnega referenduma na podlagi zbranih podpisov dravljanov. 3. Pravila, neodvisne institucije in decentralizacija Moen nain za izboljanje rezultatov ekonomske politike je tudi predpisovanje doloenih pravil oziroma omejitev za ravnanje politikov. Smiselno bi bilo recimo uvesti zakonsko (ali celo ustavno) obvezno pravilo glede viine javnofinannega dolga in morda tudi tekoega primanjkljaja. Veljalo bi predpisati tudi zgornjo mejo dopustne davne obremenitve (delea davkov v BDP). Naloge, ki so predvsem strokovnega ali nadzornega znaaja, bi morali prenesti na avtonomne institucije. Dober zgled sta lahko centralna banka in raunsko sodie. Podobno bi morali urediti tudi status npr. urada za varstvo konkurence. Po drugi strani je treba zmanjati vlogo nevoljenih teles na oblikovanje kljunih politino stratekih odloitev. Neformalno naelo, po katerem morajo biti vsi pomembni ukrepi predhodno im bolj usklajeni na ekonomsko socialnem svetu, daje posredno zakonodajno mo ljudem, ki niso bili izvoljeni v zakonodajna telesa in ki za posledice svojih odloitev ne bodo nosili politine odgovornost. Regionalizacija, e pomeni tudi dejansko prenaanje pomembnega dela pristojnosti in virov z dravne ravni na avtonomne pokrajine, je pogosto predmet pomislekov zaradi priakovanih vejih strokov in zaradi politizacije razprave o teritorialni razmejitvi. Vendar pa ima decentralizacija tudi velik demokratini naboj. Na nijih ravneh odloanja je politika blije neposrednemu vplivu dravljanov, vstopanje novih ponudnikov je laje. Kar je e bolj pomembno, razline reitve v razlinih regijah ljudem ponujajo monost izbire in monost primerjave, kar je lahko osnova za spremembe tudi na njihovem obmoju. To seveda povea stopnjo politine odgovornosti. 23

4. Zmanjanje politinega in normativnega vpliva na gospodarstvo in ivljenje Kljuna razvojna blokada v Sloveniji je prevelik vpliv drave na gospodarstvo in na ivljenje ljudi. Vpliv na gospodarstvo v veliki meri poteka prek neposrednih in posrednih lastnikih vzvodov. Poskusi sedanje vlade (Kadrovsko-akreditacijski svet, Agencija za upravljanje kapitalskih nalob) so pokazali, da problema ni mono reiti s prerazporejanjem pristojnosti in ustanavljanjem novih organov. Visoka stopnja dravne udelebe v gospodarstvu blokira morebitne koristne neposredne tuje nalobe. Edina pot je privatizacija, se pravi odlono zmanjanje dravne lastnine v gospodarskih drubah. S svojimi predpisi drava pogosto po nepotrebnem omejuje in oteuje podjetnike dejavnosti in ivljenje ljudi sploh. Zapleteni postopki, razvejana in nekonsistentna zakonodaja ter praksa njenega izvajanja pomenijo ne le stroek in izgubo asa, ampak dravljane postavljajo v poloaj, ko nikoli ne morejo biti prepriani, da so ravnali pravilno. To seveda vodi v nespotovanje zakonov in razmah sive ekonomije. 5. Uinkoviteja javna uprava in javni sektor Projekt priprave t. i. programskega prorauna, ki je v osnovi sicer pozitiven korak, se je v praksi izkazal za teko dosegljiv cilj, deloma zaradi politinega momenta pri pripravi prorauna, pa tudi zaradi gospodarskega in finannega stanja v dravi. Pri pripravi prorauna je treba izhajati iz irokega zmanjanja odhodkov, zlasti e se eli zmanjati javnofinanni primanjkljaj in javni dolg. Pri nartovanju prorauna bi se moralo slediti top-down pristopu, pri katerem se stroje doloi zgornjo mejo sredstev, ki pripadajo posameznemu resorju. Z njim je dana tudi veja monost prioritetnega in hkrati tudi "politinega" nartovanja prorauna, ki bi moral pomeniti premik k financiranju podroij, ki za dravo pomenijo dodano vrednost in bi nadomestil "samoumevno" financiranje doloenih podroij. Hkrati bi morali varevati na podrojih, kjer prihaja do podvajanj, neracionalne in nepregledne porabe, ki jo je teko v celoti upraviiti s postavljenimi cilji. Kot primer lahko omenimo zelo razvejan sistem socialnih transferjev, kjer bi lahko tudi z manjimi sredstvi enako dobro dosegali cilje socialne pravinosti. 24

Pri delovanju javne uprave bi morali od logike omejevanja zaposlovanja in dohodkov preiti k iskanju mehanizmov, s katerimi bi v sistem privabili oziroma v njem ohrani kakovostne kadre ter izloali tiste, katerih nain delovanja je "samoumevnost". Tako bi lahko z enakimi sredstvi zagotovili bistveno vijo raven storitev. Z uporabo jasnih meril individualne odgovornosti za rezultate dela odpoved delovnega razmerja v javni upravi ne bi bila ve smatrana kot izraz politinega pritiska, ampak kot izraz nesposobnosti, malomarnosti in slabega dela zaposlenega. Zaposlovanje v javni upravi ne sme biti "socialni korektiv". Na doloenih podrojih lahko kakovost javnih storitev izbolja tudi konkurenca med javnimi in zasebnimi ponudniki. Privatizacija dela javnih storitev je smiselna tako na celovitih sistemih, kot so zdravstvene storitve, varstvo otrok in ostarelih, izobraevanje, ter tudi pri posameznih dejavnostih, ki so e danes pogosto dane zunanjim izvajalcem, na primer pravno svetovanje, odnosi z javnostmi. Pri tem je treba vgraditi mehanizme, ki bodo prepreili moni padec kakovosti teh storitev in razmah korporativne korupcije ter zagotoviti potrebne socialne korektive.

25

ZAKLJUEK Akademija za demokracijo se eli zoperstaviti maloduju in nezaupanju dravljanov in javnosti v njihovem odnosu do demokracije in trenutnega poloaja v dravi. Kljub neoptimistinemu stanju na podroju demokratinih institucij, varstva lovekovih pravic, pravne in socialne drave ter gospodarstva v Akademiji verjamemo, da je mogoe povrniti zaupanje v legitimnost kljunih institucij in mehanizmov drave, demokracije in pravne drave, ki se jih danes vse bolj postavlja pod vpraaj. Akademija za demokracijo zato poudarja, da: demokracija v Republiki Sloveniji vedno ima oz. mora imeti perspektivo; se je treba vrniti k razumevanju demokracije kot temeljni skrbi za drugega oz. kot prizadevanje za splono dobro; je nujna rekonstrukcija demokracije v smislu uveljavljanja novih, inovativnih pogledov na dravljanstvo in vlogo dravljanov v drubenih procesih; morajo biti vse dravljanke in dravljani vkljueni v ponovno izgradnjo kljunih temeljev demokracije in institucij, ki jo zagotavljajo, in sicer tako, da se jih pritegne, eprav so zdaj morda na meji resigniranosti, za aktivno dravljanstvo v njihovem okolju; novo razumevanje demokracije ne sme slediti dosedanjemu, ki so ga zlorabile elite za doseganje svojih interesov, ampak mora omogoiti vsem dravljanov, da ivijo bolje, bolj zdravo, bolj ustvarjalno.

Akademija za demokracijo ponuja vrsto predlogov za: pridobitev ponovne legitimnosti institucij in mehanizmov na podroju demokracije, pravne drave, varstva lovekovih lovekovih pravic, znanja in inovativnosti kot gibalcev drube, ne da bi se kakor koli posegalo v njihovo morebitno avtonomijo;

26

kakovostno upravljanje na vseh podrojih, saj je to bistvenega pomena za demokratino delovanje in za uinkovito trno-socialno gospodarstvo;

reformo obstojeih institucij in mehanizmov z namenom bolj uinkovitega sprejemanja odloitev na ravni zakonodajne in izvrilne oblasti in njihove veje odgovornosti do dravljanov;

zmanjanje politinega in normativnega vpliva na gospodarstvo in ivljenje ter s tem za spodbujanje podjetnike pobude;

uinkovitejo javno upravo, ki bo resnini servis za dravljane.

S temi izhodii in predlogi eli Akademija za demokracijo konstruktivno prispevati k razpravi o potrebnih ukrepih za spremembo stanja demokracije v dravi in spodbuditi nosilce oblasti tudi k njihovi implementaciji.

Za Akademijo za demokracijo

Lenart kof, predsednik Rok Svetli, podpredsednik Sandra Bai Hrvatin Zvonko Bergant Toma Pavnik Janez uteri Urban Vehovar

V Ljubljani, 10. oktobra 2011

27