Anaerobno celino dihanje: dihalna veriga in prenaalci Avtor: Luka Brvar

Celino dihanje je proces, ki se navezuje na metaboline reakcije in biokemijske procese, kjer celica energijo za delovanje pridobi iz sproenih kemijskih vezi v hrani. Energija se shrani v molekuli Adenozin trifosfata (ATP).Celino dihanje mora potekati v vseh ivih celicah. Lahko poteka v prisotnosti kisika, kar imenujemo aerobno ali brez njega, kar poimenujemo anaerobno. Proces e vedno uporablja dihalno elektronsko transportno verigo. Anaerobno celino dihanje poteka v organizmih, ki ivijo v okolju z malo kisika, tako da so kot vir elektronskih akceptorjev druge molekule. Bakterije, ki vrijo anaerobno dihanje tvorijo elektronske transportne verige v katerih so lahko citokromi, derivati aromatskih spojin, veplo-elezovi proteini ali prenaalci iz aerobnega cikla. Anaerobno dihanje se pojavlja veinoma pri prokariontih. Nekateri lahko vrijo tako aerobno in anaerobno dihanje. Odvisno od pogojev se vkljuijo razlini geni, ki kodirajo potrebne beljakovine za izvajanje dihanja. Take so fakultativne bakterije, obligativne pa menjav ne morejo izvriti. Razlika med anaerobnim dihanjem in fermentacijo je v tem, da slednja ne izrablja protonskega gradienta na membrani. Je le proces glikolize, kjer se sproa ATP. Zraven pa se regenerira NAD+ iz NADH, ki je nastal pri glikolizi. Piruvat se reducira v mleno kislino, pri mlenokislinskih bakterijah ali pa v etanol pri kvasovkah s tem pa se regenerira NAD+. Odveni ogljik se pri procesih odvaja kot plin CO2. Anaerobno dihanje pa uporablja protonski gradient na membrani, ki zaradi razlike v koncentraciji proton na razlini strani membrane povzroi gibanje protonov proti manji koncentraciji skozi kanalke ATP sintaze, ki tvori ATP iz ADP-ja in anorganskega fosfata. V reakciji sodelujeta koencim NADH in kofaktor FADH2. Aerobna respiracija je dominantna, saj se z njo sprosti najve energije. Kisik je najbolj elektropozitiven. Ker imajo drugi terminalni elektronski akceptorji manji redukcijski potencial, se ob oksidaciji le teh sprosti manj energije. Drugi elektronski akceptorji, ki se pribliajo kisiku so manganov ion (Mn ), elezno (Fe ), nitrat (NO3 ) in nitrit (NO2 ). Bolj elektronegativni so ogljikov dioksid, elementarno veplo (S0) in sulfat (SO4 ). Anaerobni procesi so: Denitrifikacija, kjer se nitrat (NO3 ) s pomojo encima nitrat reduktaze reducira do duikovega oksida (NO) ali amonijaka (NH3). Donor proton v reakciji je NADH. Redukcija vepla in sulfata, kjer se sulfat (SO4 ) reducira v HS ali H2S, v katerega se reducira tudi elementarno veplo. Donorji protonov so lahko NADH ali FADH. Redukcija ogljikovega dioksida nastopa v metanogenezi in acetogenezi. Protonska redukcija je najenostavneji anaerobni proces, ki se vri v hipertermofilni arheji. Zanimiva je saj ne pridobi ATP-ja iz glikolize. Ne uporablja akceptorja NAD+ temve

ferrodoksin, ki je bolj elektronegativen ta se oksidira in tvori H2. Ta H2 se zdrui s pumpanjem protonov (H+) po membrani, ki tvori gibanje protonov, ki poenejo ATP sintazo. Viri:
http://hyperphysics.phy-astr.gsu.edu/hbase/biology/celres.html Brock biology of microorganisms: Michael T. Madigan, Thomas D. Brock - Pearson/Benjamin Cummings (2009) (372-397)